1. dan (21.7.):
Nova Gorica - Ponte Novu
Nova Gorica - Ponte Novu
Po slabih treh urah spanja, je ob 1:40 ponoči zazvonila zgodnja budilka, ki se je še nekaj časa trudila da naju je vrgla iz postelje. Eddy je polno opremljen in pripravljen na pot že nestrpno čakal pred hišo, pred nami je bila 477 km dolga pot do pristanišča v italijanskem mestu Livorno. Zaradi velike časovne rezerve, ki je posledica lekcije iz lanskega leta, se nam ni pretirano mudilo, tema in enakomeren zvok motorja sta me kmalu ponesla v spanec. Zbudil me je Matjaž, ki je zaradi pravkar popitega energijskega napitka poskakoval na sedežu in z roko spremljal ritem glasno predvajajoče se glasbe. Med vožnjo skozi Apenine, nas je zajel dež. Zaradi mokre in zelo zdelane ceste smo se premikali še počasneje kot navadno, daljši nalivi pa so našli pot skozi Eddyjevo streho in med spuščanjem po klancu navzdol je pred mano izpod stropa pricurljal potoček. V pristanišču smo se namestili v zelo kratko vrsto, sestavljeno večinoma iz Nizozemcev in Nemcev. Kljub temu, da smo bili prvi v svoji vrsti, so nas na žgočem soncu pustili čakati še kar nekaj časa in nas med zadnjimi naložili na trajekt. Namestila sva se v zgornje nadstropje, kjer je bilo še nekaj prostih sedežev. Zaradi valovitega morja in praznih želodcev nama je kmalu začelo delati slabo. Po treh urah se je pred nami začela kazati korziška obala. Odšla sva ven na sveži zrak in opazovala, kako se približuje ter oprezala za delfini. Kar naenkrat mi Matjaž s prstom pokaže ob bok trajekta in mi pove, da je videl delfine. Seveda mu nisem verjela, a ko je delfin pred mojimi očmi skočil iz morja v zrak, ni bilo več dileme. Delfini! Bila sem tako navdušena, da sem čisto pozabila na fotoaparat. Nekaj minut so nas spremljali in se ob boku ladje metali v valove, nato pa odšli svojo pot. Korzika je bila vedno bližje in čas je bil za izkrcanje. Med čakanjem na razkladanje naju je prišel pozdraviti sodržavljan, ki je na Korziko pripeljal kamion praznih steklenic korziškega piva. V mestu Bastia, kjer smo pristali, sva se s pomočjo dobro označenih cest in na trajektu kupljenega zemljevida kar dobro znašla in podali smo se proti jugu. Bil je že večer, zato sva se namenila poiskati kamp. Cesta nas je peljala mimo naravnega rezervata L'Etang de Biguglia do naselja Casa Nostra, kjer smo zavili v notranjost po glavni cesti proti mestu Corte. Po dnu doline se je v soteski vila reka, za vsakim ovinkom se je skrival nov pogled na okoliške hribe. V mestecu Ponte Novu sva s ceste zagledala porušen most, od katerega sta ostala le še začetek, konec in vmesni stebri, posledica druge svetovne vojne. Nekaj metrov naprej sva končno zagledala tablo za kamp. Recepcija je bila kar v hiši starejše gospe, s katero sem se lahko z mojo slabo italijanščino vse zmenila. Poslala naju je po sumljivo ozki makadamski poti proti reki. Na koncu poti je bil majhen in zelo urejen kamp z nekaj prebivalci. Hitro sva skočila pod tuš in pojedla večerjo, nato pa utrujena pogasila luči. Večer je zmotil le še pajek, ki se je s stropa spustil na posteljo. Matjaž je zagnal paniko, zato je bilo reševanje odvisno od mene in uspešno sem nepovabljenega gosta izgnala iz Eddyja. Da sva lažje zaspala, bilo je namreč precej toplo, sva vklopila ventilator (Matjaž je vztrajal, da ga vzameva s sabo, saj vročine ne prenaša), ponoči je pa zagrizel mraz in potrebovala sva topel kovter (na temu, da gre tudi kovter z nami, sem seveda vztrajala jaz).
|
2. dan (22.7.):
Ponte Novu - Restonica
Zjutraj smo se odpeljali proti Cortam in se ustavili v vasici Soveria. Sprehodila sva se skozi slikovito kamnito mestece, ki leži na vrhu hriba. Ob cesti sem na pašniku videla konja. Seveda sem ga šla malo pocrtati in mu spotoma popravila še oglavnico, ki si jo je potegnil čez uho in mu je že ogulila kožo. Na poti proti Cortam so čez cesto jadrali veliki orli. Skozi tunel smo prispeli v popolnoma drugačno dolino, obkroženo z gorami ter se spustili proti mestu. Znašla sva se v začetku centra ter se počasi vzpenjala proti Citadelli. Pisane in živahne ulice so naju pripeljale do razgledne točke za trdnjavo nad skalami. Iz mesta sva se zapeljala do začetka doline reke Tavignano, kjer naj bi bili lepi tolmunčki za kopanje. Ker bi raziskovanje morala nadaljevati peš v neznano, sva se raje napotila v sosednjo dolino Restonica. Cesta se je vedno bolj ožala in vzpenjala, prepadi so postajali vedno višji, dolino so obkrožale visoke, strme, na trenutke rdečkaste gore, pod njimi pa se je vila reka. Na koncu doline smo obrnili ter se namenili v kamp sredi doline. Pred recepcijo nas je pozdravil mlad švicar z istim VW T3 kombijem in nas pohvalil s frazo ''Nice auto!!''. Kamp je bil nabito poln in imela sva resne probleme s parkiranjem Eddyja. Na koncu je pristal ob robu nekakšnega obračališča. Hitro sva se preoblekla v kopalke ter se z zalogo piv za hlajenje v reki odpravila do vode. Reka je bila mrzla, ampak po vročem dnevu se je hiter skok v vodo in še hitrejši iz nje prilegel. Po nekaj pivih sva se vrnila v kamp. Matjažu so med tem, ko je šel pod tuš, zmočili japonke, saj so z baromatom prali sanitarije. Bil je zelo jezen, mene pa so skoraj oprali med čiščenjem posode. Odšla sva na sprehod po kampu in Matjaž je brez mojega vedenja (ker če ne bi se jezila da saj jih še imamo), z izgovorom, da gre na stranišče, na recepciji kupil dve pločevinki lokalnega piva Pietra, a mu je bilo kmalu žal, saj je zanju plačal 10€, pa še dobra mu ni bila, okus je zanimiv, saj vsebuje kostanjevo moko. Po temi sva se še enkrat sprehodila skozi kamp, nato pa se zavila v topel kovter, saj je bilo zunaj kar mraz.
|
3. dan (23.7.):
Restonica - Porto Vecchio
V upanju, da ulovim prve žarke jutranjega sonca, sem že zgodaj zapustila toplo zavetje Eddyja, a so žarki obsijali le vrhove gora na nasprotni strani doline. Malo kasneje dopoldan smo se že peljali nazaj skozi čudovito dolino, ki je po Matjaževem mnenju postavila visoke standarde glede lepote korziških gora. Pri Cortah smo zavili na jug proti mestu Venaco, pred katerim je z velikega U ovinka prekrasen razgled na obe strani doline, nato pa naprej proti mestu Vivano. Zopet so nam družbo delali veliki orli. Nad mestom je na vrhu hriba veličastna utrdba, na katero je najlepši razgled z vzpenjajoče se ceste. Podali smo se čez prelaz proti mestecu Ghisoni, cesta se je vzpenjala čez staro pogorišče in delala S ovinke čez strmo pobočje. Na vrhu smo morali narediti postanek, saj je Eddyju postajalo vroče. Prvič, od kar ga imava se je moral ohladiti s pomočjo ventilatorja in bila sva vesela, saj sva končno ugotovila, da dela. Nekaj deset metrov navzgor se je odprl prekrasen razgled na vrhove gora, ki so se počasi spuščale proti ravnini ob morju. Spustili smo se v ozko dolino proti morju. Kaj kmalu je rečica na dnu zavijala skozi sotesko, mi pa se po ozki prepadni cesti prebijali naprej. Ko sem že mislila, da je najhujše mimo, prišli smo namreč do zajezenega jezera in dolina se je malo razširila, je cesta postala resnično grozljiva. Podprti ovinki in napol porušen zidek ob cesti, strmo dol pa grozeča reka. K sreči smo se kmalu skozi gričevje prebili do ravnine ob morju. Ob cesti so bile kot drevored posejane hiše, v ozadju pa pašniki in prečudovite gore. Prekrasna pokrajina, ki pa je bila po najinem okusu na žalost preveč pozidana z naselji in industrijskimi conami. Z veseljem sva pred mestom Solenzara zavila v notranjost proti mestecu Zonzi. Vožnja ob reki in topel dan sta kmalu izsilila postanek za kopanje. Eddyja sva, stisnjenega med dve drevesi, pustila na zadnjem parkirišču ob reki Solenzari, midva pa se podala čez reko v majhno senčko ob vodi. Reka se je vila po kamenčkih vseh barv, od zelenih do rdečih in vseh odtenkov vmes, bila je tudi presenetljivo topla, na žalost ni shladila piva in uživala sva v namakanju in plavanju vse dokler ni izza gora prineslo sivih oblakov, ti pa dežne kaplje. Pohitela sva nazaj do Eddyja, se pod njegovo streho preoblekla ter odpravila naprej. Cesta se je vzpenjala v vse večji dež in sive oblake, v obrisih sva lahko videla visoke rdečkaste gore in globoko dolino pod nama. Popolnoma drugačen svet kot pred nekaj minutami. Na vrhu 608 m visokega prelaza Bocca di Larone se nama je odprl razgled na dolino Bavella. Z vseh strani obdana z mogočnimi gorami in poraščena z džungli podobnim gozdom. Polna pričakovanj sva se spustila v dolino, ki so jo stražili mogočni vršaci. Zaradi dežja je od povsod tekla voda in v celi dolini je bila ob cesti samo ena osamljena hišica. Med vzpenjanjem na drugi, višji prelaz, ki je vodil iz doline, je gozd prešel v iglavce, na vrhu pa se je odprla planota s hišicami in okrepčevalnicami za turiste. Sprehod je razkril prekrasne razglede na doline in okoliške sive ter malo bolj oddaljene rdečkaste vrhove. Z nasprotne strani je kmalu prineslo meglo, ki je 1218m visok prelaz Col de Bavella zavila v tišino. Spust s prelaza nas je prinesel pod meglo in skozi gozdnato dolino smo prišli do čudovito ljubkega mesteca Zonza, kjer so na vsakem vogalu ponujali novo kombinacijo adrenalinskih športov. Zavili smo proti mestu Porto-Vecchio, se vozili skozi gozdove in občudovali sive gore, katerih čudoviti vrhovi so zgledali kot na kup nametane skale. Ob cesti sva zagledala avto, ki je zavil s ceste, k sreči je bil prazen, zato sva se odpravila naprej do jezera l'Ospedale, kjer sva naredila postanek in se sprehodila ob obali. Visoki bori so obkrožali jezero, celo v vodi so bili stari čoki. Prispeli smo da Porto-Vecchia, ter se mu po obvoznici ognili in odšli na polotok proti Punti di a Chiappi, kjer so bili na zemljevidu označeni kampi. Odločila sva se za zadnjega, ker pa nas je GPS popeljal na makadamsko pot, sva se hitro premislila in obrnila. Kuhala sva se na vročini, a z nočjo je prišel prijeten veter. Čeprav se je malo ohladilo, je ventilator brumel celo noč, saj zaradi nedavnega bližnjega srečanja s pajkom vrata niso smela biti odprta.
|
4. dan (24.7.):
Porto Vecchio - Bonifacio
Moja teorija, da ob morju vedno pihlja, očitno ni veljala čez dan, saj je bilo že ob 9h zjutraj 30° in Eddyja je že od prvih žarkov po celotni površini ogrevalo sonce. Kar se da hitro sva pospravila stvari na mesto in se hladila v senci kombija. Iz kampa smo se podali nazaj proti Porto-Vecchiu, nato pa po glavni cesti proti mestu Bonifaccio. Na poti sva hotela odkriti kakšno rajsko plažo, se par ur namakati v čisti vodi in uživati v senci. Zapeljali smo do zaliva Golfe se Santa Gilia, na katerem pa se je trlo turistov, zato smo se odpravili naprej. Neskončno ravna cesta nas je vodila proti mestu Bonifaccio, kjer naj bi bile na vzhodu krasne plaže. Ob poti sva videla reklamo za še eno rajsko plažo v zalivu Golfe di Rondinara, ter se odločila, da v kolikor ne najdeva nobene, prideva sem (zaliv je manj kot 15km proč od Bonifaccia). Zadnji kilometer pred mestom smo obtičali v prometnem zamašku in se prijetno kurili na soncu. Vzpeli smo se na polotok nad klife. Ob cesti sva ustavila Eddyja in se peš odpravila po množici poti na rob klifa, od koder je prekrasen razgled na celotno mesto nad belimi skalami in modrim morjem. Vročina naju je kmalu pregnala nazaj in začelo se je iskanje plaže nekje v bližini mesteca Ciapilli. Odločila sva se da opustiva iskanje in greva v zaliv pred mestom. Odpeljala sva se nazaj in tokrat brez prometnih zamaškov kaj kmalu prispela do križišča za zaliv Golfe di Rondinara. Plačala sva parkirnino (8€ za cel dan za kamperje, za avte pa 5€), se preoblekla v kopalke in odšla na plažo. Tudi tukaj se ni manjkalo ljudi, sence ni bilo prav dosti, plaža je bila namreč ograjena z mrežo, vsa drevesa pa so pustili zunaj, a se je k sreči večina obiskovalcev raje cvrla na soncu. Zaradi odsotnosti tušev se je Matjaž odločil, da svoje obljube, da bo na Korziki šel v morje (morske vode namreč ne prenaša), še ne bo izpolnil. Jaz sem uživala v čisti vodi popolne temperature, on pa je sedel v senci pod borom in užival v redkih sapicah. Čeprav nisem največji navdušenec nad soljo, je bilo vse skupaj preveč popolno, da bi me motila. Po nekaj urah uživanja sva se poslovila od čudovite vode in se odpravila nazaj v Bonifaccio. Odšli smo v kamp zraven mesta, kjer sva končno dobila svoj težko pričakovan tuš. Popoldan se je bližal večeru, zato sva se odpravila peš proti mestu. Po nekaj minutah hoje sva prispela v marino in se po glavni cesti napotila navzgor proti staremu mestnemu jedru. Še malo vzpona do obzidja in mestnih vrat, nato pa sva se že znašla v vrvežu ozkih ulic, restavracij, trgovinic in visokih hiš, ter še višjih in strmih stopnic, ki so vodile v zgornja nadstropja. Hiše so med sabo povezane z arkadami, a med ozkimi prehodi se še vedno najde prostor za mize restavracij in police trgovinic. Sprehodila sva se skozi mesto na drugo stran, kjer so ostanki španskega ljudstva Aragoncev in slavno pokopališče. Vstopila sva skozi vrata in se znašla v ulicah med pokopališkimi hišicami. Nekatere so bile novejše, nekatere napol prazne, nekatere pa tako stare, da so vrata razpadala na tečajih, najbolj grozljive pa so bile tiste, v katerih so vodile stopnice globoko pod zemljo. Med raziskovanjem mesteca mrtvih se je začelo počasi temniti, zato sva se raje hitro odpravila s pokopališča ter usedla na ruševine starega zidu in opazovala vedno bolj temno nebo, izginjajoče barve in vedno svetlejšo luč svetilnika in mesta za nama. V temi sva se podala nazaj in si po poti privoščila granito (vročina še vedno ni popustila). V vsaki ulici je bila živa glasba, na majhnem trgu tudi koncert. Zaradi utrujenosti sva se odpravila nazaj proti kampu in se še kar pozno odpravila spat, saj se je po sprehodu prileglo pivo.
|
5. dan (25.7.):
Bonifacio - Ghizoni
Prvič se je zgodilo, da Matjaž ni imel problemov z vstajanjem in sva se istočasno pobrala iz postelje, tudi zato, ker sva imela srečo in Eddyja spet parkirala na sonce. Nasproti kampa je bila bencinska črpalka z avtopralnico in po Matjaževem mnenju je bil Eddy potreben pranja.S čistim Eddyjem smo lahko nadaljevali pot proti mestu Sartene. Cesta nas je peljala mimo prekrasnih peščenih zalivčkov, v notranjosti pa so se skrivale mogočne gore. Ob cesti smo na razgledni točki naredili postanek za pogled na kamnitega leva – Rocher du Lion de Roccapina, ki je na pobočju hriba počival in zrl v daljavo morja. Pripeljali smo se v mesto Sartene, razporejeno po pobočju hriba, znano tudi po krvnem maščevanju. Dobili smo parkirišče, a zaradi pomanjkanja motivacije in prevelike vročine sva le malo posedela v senci, nato pa se odločila, da greva naprej proti mestu Propriano. Po poti smo se ustavili v obcestni prodajalnici sadja in zelenjave, ki je bila kar draga, nedaleč naprej pa sem na postajališču, od koder sem naredila nekaj fotografij prekrasne peščene plaže, srečala zamejsko družino iz sosednje Gorice v Italiji. Malo smo poklepetali, nato pa se poslovili in se odpravili naprej. V mestu Propriano smo se zapeljali skozi center do svetilnika in dveh plaž, ene peščene v zalivu in ene prodnate izven zaliva. Usedla sva se na plažo in občudovala raznobarvne kamenčke, svetlo modro vodo in bele valove. Pred nami je bila še dolga pot, zato smo se kmalu odpravili naprej proti mestecu Petreto. S ceste smo zavili proti prazgodovinskemu najdišču Filitosa, kjer sva se sredi dneva v največji vročini sprehajala med ostanki bivališč in menhirjev. Vstopnina je bila 7€ na osebo, zraven pa sva za 4€ kupila še prospekt v angleščini. Ostanki segajo v obdobje do 6000 let pred našim štetjem, ko je bila Filitosa prvič naseljena in so ljudje živeli v naravnih zavetjih med skalami, iz bronaste dobe so ostale ruševine kamnitih hišk. Sprehod med najdbami v senci divjega nasada oljk in ob spremljavi nežne glasbe je bilo prekrasno doživetje, če odštejemo vročino dneva. K sreči med najdbami rase tudi tisočletje stara oljka, v senci katere sva si lahko odpočila. V mestecu Petreto sva odšla do cerkve, na kateri je spomenik za žrtve letalske nesreče 1.12.1981, od katerih je bila večina Slovencev. Lakota naju je pregnala naprej proti mestu Aullene. Na vrhu prelaza sva si privoščila malico in se odpravila na drugo stran. Cesta je zavijala po pogorišču in nas pripeljala med strme prepade in rdeče gore, po katerih so se vzpenjali plezalci, postajala je vedno bolj ozka in strma, prepadi pa vedno globlji. Nedaleč naprej smo v globeli pod nekdanjim ovinkom zagledali tri zarjavele karoserije avtov. Matjaž si jih je šel ogledat čisto na rob prepada, jaz pa sem raje počakala na varnem v Eddyju. Pred mestom Aullene smo zavili na sever proti mestu Zicavo, cesta je bila zdelana in ozka. Tu smo končno srečali znane korziške prebivalce, vsakih nekaj ovinkov so ob ali na cesti počivali pujski vseh barv in velikosti. Nedaleč naprej so se pasle tudi krave, okoli enega precej velikega bika smo morali narediti širok ovinek. Zaradi takšnih in podobnih nevšečnosti na cesti je bila povprečna potovalna hitrost približno 30km/h. Ko smo se začeli polagoma vzpenjati na prelaz, se je tudi cesta razširila, krave in pujski pa so nas zopet pričakali šele na vrhu, od koder smo imeli lep razgled na obe strani. Manjša pavza in opazovanje črno-bele krave, ki je z visoko privzdignjenim repom galopirala po cesti in nato zavila v hrib k svojemu prestrašenemu teličku, nato pa spust do mesta Zicavo. Od tam smo se napotili proti mestecu Ghisoni, ki smo ga na potovanju že obiskali. Prečkali smo še en prelaz, ki pa je bil zavit v gosto meglo in vse, kar sva lahko videla, so bila temna gosta drevesa. Megla nas je spremljala še del spusta v dolino, ko pa se je končno razkrila, se je odprl prečudovit razgled na gore, obsijane s svetlobo zahajajočega sonca. Vozili smo skozi gozd, le tu in tam je stala kakšna osamljena kmetija, zato sva bila mesteca in civilizacije že kar vesela. Kamp v mestu Ghizoni so očitno šele urejali, saj sva se vkampirala kar na makadamskem parkirišču sredi gozda. Odšla sva pod težko pričakovan tuš. Na najino veselje je bila kopalnica čista in urejena, končno sva imela možnost izbirati temperaturo vode, školjka je imela pokrov in na voljo je bil celo toaletni papir, prava redkost v doslej obiskanih kampih. Sledila je večerja brez kuhanja in obvezna večerna pločevinka piva, kar pa so pokvarili komarji in nadležne mušice, zato sva kar hitro pobegnila v kombi.
|
6. dan (26.7.):
Ghizoni - Calacuccia
Zjutraj so še vedno grozile nadležne mušice, zato sva se na hitro poslovila od prijaznega lastnika kampa in se odpravila naprej čez že poznani prelaz proti mestu Vivano, nato pa čez prelaz pod vznožjem gore Monte d'Oro proti glavnemu mestu Ajaccio. V dolini sva zagledala tablo za mesto želv in sklenila, da ga greva pogledati. Vstopnina je bila sicer 11€ na osebo, a videla sva veliko majhnih in nekaj zelo velikih želv, ki živijo tudi do 200 let. Prišla sva v sezoni parjenja, zato so po ogradah odmevali verjetno edini zvoki, ki jih želve spuščajo. Podali smo se naprej proti mestu Ajaccio in mimo njega na sever proti mestu Porto. Ob poti na vrhu hriba je bilo postajališče in z njega prekrasen razgled na zaliv Golfe de Sagone in ogromne peščene plaže ob obali, zato sva se namestila v senco in izkoristila priložnost za malico. Spustili smo se k obali in naredili postanek na plaži Plage du Liamone, kjer sem se z veseljem vrgla v hladno morje in uživala v valovih, medtem ko je Matjaž malo nejevoljen zaradi vročine čakal na obali. Pa se je tudi on kmalu ohladil, saj je z morja prijetno pihalo. Cesta nas je vodila naprej po obali. Skoraj v vsakem zalivčku se je skrivala peščena plaža in na vsakem kamnitem rtičku obrambni stolp, eden v boljšem, drugi v malo slabšem stanju. Začeli smo se vzpenjati in kmalu vozili po vrhu pečin, nato pa zavili v notranjost. Odprl se nam je razgled na slavne Le Chalanche, rdeče pečine, ki se strmo dvigajo iz morja. Cesta je zavila prav v središče kamnitih tvorb, se precej zožala in se vila nad prepadi in med rdečimi skalami, ki so tvorile nenavadne oblike. Spustili smo se proti mestecu Porto, kjer sva nameravala rezervirati izlet z ladjico do naravnega rezervata Scandola. Rezervacija je bila nujna, saj so nekatere ladjice polne že za par dni vnaprej, tako da sva imela še kar srečo, še posebej, ker je bila naslednji dan nedelja. Odpravili smo se proti mestu Evisa, cesta se je začela vzpenjati med hribe in spet smo se znašli na ozki prepadni cesti podprtimi z mostički, pod njo pa več sto-metrski prepadi. Ko je Matjaž kar naenkrat nenapovedano zavil s ceste na postajališče sem od groze in panike zakričala, on pa se mi je samo smejal, adrenalinska vožnja ga je spravila v zelo dobro voljo. K sreči je bil takšen samo odsek poti. Vzpeli smo se skozi zaščiten pragozd (ki izgleda kot navaden gozd) na vrh 1477 metrov visokega prelaza Col de Verghio, kjer je strašansko pihalo in mraz je grizel skozi kratke rokave in hlače, v katerih sva se nedolgo nazaj pri morju kuhala. Imela sva prekrasen razgled na okoliške hribe in dolino z jezerom, kjer je bil tudi najin današnji cilj. Naš kamp nas je čakal nad jezerom, kjer pa sva imela težave z iskanjem recepcije, vsi napisi so bili namreč v francoščini. Na koncu sva uspela razbrati, da je recepcija v baru pri bencinski črpalki. Dodelili so nam ograjeno parcelo, kjer so že bili stoli in miza, ki sva jo uporabila za obrambni zid med vetrom in kuhalnikom. Med pranjem posode sem imela še to srečo, da sem si zmočila celo hlačnico ter čevelj in nogavico, zato je sušilo nad hladilnikom v kombiju, kjer izza rešetk piha topel zrak, gostilo mojo nogavico.
|
7. dan (27.7.):
Calacuccia - Porto
Po zajtrku in jutranjem pospravljanju sva odšla na sprehod po kampu in iskala potko do jezera. Poti nisva našla, zato sva se vrnila v kamp, kjer sva pozdravila naše sosede, prav tako Slovence. V kampu so po poti mimo nas hodili pohodniki, turisti in dva pridna oslička, ki sta na hrbtih prenašala torbe in otroka. Odpravili smo se nazaj čez prelaz proti Portu. Na drugi strani prelaza sva se sredi pragozda ustavila in odšla na razgledno točko občudovati dolino in okoliške hribe. Sledila je grozna cesta nazaj, tokrat je bila še strašnejša, saj sem sedela na tisti strani, kjer sem imela neprijeten pogled na prepade pod cesto. V Portu sva, ker nisva imela ure, raje odšla prej na pomol. Brez sence in skoraj brez sapice sva, pošteno namazana s sončno kremo, trpela na soncu, dokler se končno nismo vkrcali na ladjico in sva se lahko pohladila v senci pod streho, kjer je tudi prijetno pihalo. Posadka je delila koščke lepilnega traku proti slabosti. Teorija je taka, da če si košček lepilnega traku nalepiš čez popek, vožnja ne povzroča slabosti. Matjaž je iz radovednosti poskusil, medtem ko sem jaz trmasto zatrjevala, da bom v redu. Ko smo dosegli polno hitrost in nas je premetavalo po valovih, mi je bilo kar malo žal, toda bilo je tako zabavno, da sem kar pozabila na razburjen želodec. Rdeče skale so se strmo spuščale v morje, obnje so neumorno butali valovi. Z ladjico, ki pravzaprav niti ni bila tako majhna, smo se vozili med skalami in skozi ozke prehode, da nas je na trenutke kar stiskalo pri srcih. V skalah smo lahko občudovali visoke stolpiče in nešteta okna, pod nami pa bistro morje in globoko spodaj dno. Bili smo začudeni in prestrašeni, ko je kapitan ladjo usmeril v ozek prehod med navpičnimi rdečimi stenami, kjer smo bili z obeh strani oddaljeni manj kot meter od skal. Med pečinami smo videli gnezdo in dva bela orla, ki sta nas opazovala. V zalivu, polnem jaht in jadrnic smo se obrnili in s polno hitrostjo odpluli nazaj. Med vožnjo je bilo s starejšim moškim nekaj narobe. Naš postanek v mestecu Girolata, to je majhna vasica ob obali s trdnjavo na rtu, do katere ni ceste, je trajal dlje, saj je ponj prišel helikopter. Po pojedenem pomfriju v obalnem baru smo tako lahko opazovali neverjetne manevre helikopterja, ki je pristal na bližnji njivi. Čez pol ure sva že bila v Portu, kjer sva po trgovinicah spraševala ali je ob bližnji plaži Bussaglia kamp. Dvakrat sva dobila pozitiven odgovor. Odpravili smo se proti severu do plaže. Ozka cesta se je vila nad rdečimi pečinami. Napotila sva se do prodnate plaže, s katere se je odprl prekrasen razgled na visoke gore nad Portom in modro morje. Jaz sem se vsa vesela podala v morje, Matjaž pa se je na obali kratkočasil s pivom. Odpeljala sva se nazaj proti kampu, ki pa je bil privaten. Tako smo se morali obrniti nazaj proti Portu in se tam namestiti v drag kamp s tremi zvezdicami. Kamp je imel dve recepciji. Iz spodnje so nas poslali na zgornjo, kjer je mlad fant peljal Matjaža na našo parcelo. Nekaj časa sem ju čakala, nato pa se odločila da obrnem Eddyja in jima grem naproti. Kmalu mi je bilo žal, saj so med glavno cesto tudi pešpoti, zato bi se zlahka zgrešili, a k sreči sem ju že po nekaj ovinkih našla. Prostor smo dobili zraven nizozemske družine, ki nam je prijazno dovolila, da smo parkirali malo bližje njihovi parceli, saj drugače ne bi mogli vklopiti našega zopet prekratkega kabla za elektriko.
|
8. dan (28.7.):
Porto - Asco
Tega dne sem imela probleme z vstajanjem, medtem ko je bil Matjaž prvi pokonci. Bilo je že kar pozno, ko sva se odpravila iz kampa. Podala sva se nazaj do plaže Bussaglia, kjer sem odšla še malo v morje. Družbo so mi ves čas delale srebrne ribe, ki sem jim bila jaz prav tako zanimiva kot one meni. Kljub temu, da je bil na plaži tuš, se je Matjaž tokrat izgovoril na za kopanje prezgodnjo uro in ostal na obali ter užival v soncu, vetru in razgledu ter se smejal mojemu vzklikanju: ''Ribe!''. Ko me je sonce dodobra posušilo, sva se odpravila naprej. Najin parkirni prostor v senci dreves sva odstopila presrečni družini, ki nam je v zahvalo pomahala. Ovinkasti cesti s pogledom na hribe v notranjosti in menjajoče se plaže in skale na obali smo sledili proti severu. Pred mestecem Galeria, sva si izbrala obalno cesto do mesta Calvi. Cesta je bila polna pokrpanih lukenj, vsaka je bila drugačne barve, a razgledi na plaže so bili fantastični. V Calviju sva imela namen nakupiti spominke, zato sva se na hitro podala v mesto. Prebijanje skozi gnečo do trgovinic, lakota in vročina so kmalu načeli najine živce, zato sva, takoj ko je bilo vse nakupljeno, pohitela do Eddyja. Po glavni cesti ob morju so kilometri kar hitro tekli in ni trajalo dolgo, pa smo v vasici Lozari že zavili v notranjost. Po vijugasti cesti, ob kateri so sveže pogorišče preverjale gasilske patrulje, sva se vzpela nad morje in opazovala sinje modre zalivčke peščenih plaž. Spustili smo se v prečudovito dolino, obkroženo z golimi hribi, ter med spusti varčevali z gorivom, saj je bil Eddy že na robu rezerve in ni kazalo, da bi bila bencinska črpalka kjerkoli v bližini. V kraju Belgodere smo zavili proti mestecu Palasca in naprej proti glavni cesti za mesto Corte. Po dnu doline se je vila rečica, ob njej so se pasle krave, koze in konji. Najin namen je bil, da to noč prenočiva v dolini Asco. Pred dolino sva na srečo dobila tudi črpalko s poceni bencinom. Cesta je bila sprva ravna in široka in končno je Matjaž lahko Eddyja pognal v peto prestavo, kar si na ne-glavnih cestah Korzike lahko le redko privoščiš. Ni trajalo dolgo, pa nam je na pot popolnoma brezbrižno zakorakala krava, ki ni niti mignila, dokler nismo škripajoče ustavili nekaj deset centimetrov pred njo, le leno nas je pogledala in se nato brez panike počasi odpravila naprej. Cesta je sledila reki po dolini, ki je postajala vedno ožja, reka pa se je vedno globlje zajedala vanjo. Obkrožale so nas mogočne gore. Odpeljali smo se skozi mestece Asco in še naprej po dolini, mimo kampa, kjer smo imeli namen prenočiti, ter se vzpeli proti koncu doline. Po poti smo pobrali štoparja, ki je imel s sabo samo vetrovko in prazno plastenko vode. Povedal je, da je pravkar končal svojo pohodniško turo po okoliških hribih ter zgrešil pot in se spustil nižje na cesto, kot je pričakoval. Najvišji korziški vrh Monte Cinto se je strmo dvigal nad čudovito gozdnato dolino, na njem so bile še vedno zaplate snega. Mraz nas je pregnal nazaj v kamp.
|
9. dan (29.7.):
Asco - Farinole
Zjutraj je še vedno vztrajal dež, zato smo se hitro odpravili iz doline, saj je na drugem koncu vreme izgledalo lepše. Dežne kaplje so bile dovolj goste, da so nama pokvarile načrte za kopanje v tako čisti reki, da je med pisanimi kamni skoraj ni bilo videti, izdala jo je le modrina tolmunov. Takoj ko smo prišli iz doline, je nehalo rositi. Na križišču nas je voznik francoskega avta pozdravil z vzklikom ''Slovenia!'' in dvignjeno roko. Priključili smo se glavni cesti proti severu in pred krajem Petra Moneta zavili na vzhod proti puščavi Desert des Agritaes. Po ovinkasti cesti smo se vzpeli na razgledno točko nad puščavo, ki je poraščena z grmičevjem, pod katerim se skriva droben bel pesek. Najin plan je bil priti do kampa na peščeni plaži Plage de Saleccia na severnem delu puščave, tam ostati dve noči ter se malo odpočiti in kopati v morju. Peljali smo se skozi puščavo in prišli do odcepa za Saleccio, kjer je bila množica reklamnih tabel za prevoz do plaže s 4x4 pogonskimi terenci. To nama je dalo misliti, saj sva vedela, da do tja vodi makadamska cesta, vendar naj bi bila po najinih informacijah prevozna tudi za kamperje. Iz dileme naju je spravil VW T3 kombi, ki je pravkar pripeljal iz odcepa in odločila sva se, da bova poizkusila. Pred tem pa sva se odpeljala malo naprej v upanju, da prideva do kakšne trgovine, kjer bova lahko obnovila zaloge piva, a sva razočarano obrnila. Nekaj metrov je bila cesta odlična, nato so se pojavile prve luknje. Eddyja je pošteno premetavalo, za piko na i pa je nasproti isti trenutek pripeljal terenec. Matjaž je Eddyja spretno umaknil na rob ceste, kjer smo obstali kar nevarno postrani, da je nasprotni avto zapeljal mimo. Cesta je postajala vedno slabša, vedno več lukenj in skal je bilo na njej in te so postajale vedno večje. Vožnja se je iz zabave spremenila v pravo muko. Eddy je prav nezdravo škripal, omare so se odpirale, iz njih so se kotalile stvari. Pred vsakim spustom smo tvegali ali se bomo lahko sploh vrnili nazaj. Nekje na sredini 12 kilometrske ceste do kampa je prišel na vrsto res močan spust. Počasi smo se spustili in na koncu ustavili Eddyja ter se spravila ven na zrak, Matjaž na cigaret. Kmalu sta mimo pripeljala dva motorista. Eden se je brez problema spustil navzdol, drugi pa se je obotavljal in njegova sopotnica je morala peš. Bili so Italijani in iz njihovega pogovora sem razumela, da je cesta preveč slaba in bi raje obrnili. To naju je prepričalo da je verjetno res pametno obrniti. Iz nasprotne strani je pripeljal večji kombi iz Nemčije, voznika sem povprašala o cesti, rekel je, da je sicer slaba, ampak manj strma. Med vzpenjanjem po klancu so imeli manjše probleme, kombi je ugasnil in nekaj trenutkov je kopal v prazno. Glede na videno sva se z Matjažem strinjala, da odstopiva od načrta in se vrneva na glavno cesto, saj bomo zaradi pogona na zadnjih kolesih imeli najverjetneje še več težav. Globoko sva vdihnila, nato pa je Matjaž Eddyja počasi usmeril navzgor. Z enakomerno hitrostjo smo se počasi vzpenjali in se poizkušali izogibati največjim luknjam in skalam. Nekajkrat je Eddy brez moči zavrtel kolesa v pesku, a si je hitro opomogel in na novo zagrabil površino ter nas povlekel do vrha klanca. Po poti nazaj smo srečali še nekaj nasproti vozečih vozil, katerim smo se umikali v grmovje. Že ko je Matjaž ob enem izmed teh postankov hotel speljati naprej, se je takoj ustavil in se mi nasmehnil, rekoč ''Poglej, kaj gre zdaj!''. Nasproti je pripeljal visok terenec, kakršne vidiš voziti po puščavah in podobnih neprijaznih terenih, s skoraj tako velikimi gumami, kot je Eddy sam in ogromno kabino za spanje na vrhu. Eddyjeva streha in bok terenca sta bila le nekaj centimetrov narazen, ko je zapeljal mimo. Ustavili smo na križišču, ko je pripeljal še en švicarski VW T3 kombi, ki je s smerokazom nakazoval, da gre v Saleccio. Pomahal nam je in ustavil, zato sem odšla do njega in povprašal me je o poti. Povedala sem, da je pot slaba, mi smo se obrnili na polovici, ampak bi prišli. Nasmehnil se mi je in mi odgovoril ''We'll taste it!''. Na normalni cesti sva se, vesela, da je poskakovanja konec, počutila neverjetno udobno in hkrati nama je bilo malo žal, da vseeno nisva vztrajala do konca. Peljali smo se proti vzhodu. Malo pred mestom St-Florent sva odkrila trgovino in nakupila zalogo kruha in piva ter na bankomatu dvignila še nekaj denarja. Ko sva se vrnila na parkirišče do Eddyja, sva odkrila posledice našega ''offroad'' podviga. Eddy je bil prekrit z belim prahom, na boku pa je pridobil nekaj novih dolgih prask. Naslednji postanek je bil pralnica, da vidiva škodo: nekaj manjših in ena čez cel bok dolga praska, posledice odmikanja v grmovje. Malo zamorjena sva se obrnila proti severu, po zahodni strani polotoka Cap Corse. Hotela sva najti nadomestni kamp, za izgubljeno Saleccijo. Odkrila sva ga nemalo naprej ob obali v kraju Farinole. Sprehodila sva se skozi kamp, ki je segal prav do prodnate obale, le nekaj minut hoje naprej po obali pa sta bili dve peščeni plaži. V kamp je pripeljal še en VW T3 kombi, za katerega je Matjaž trdil, da smo skupaj kampirali prejšnjo noč v dolini Asco in zdelo se mu je, da ga je voznik pozdravil. Odpravila sva se na sprehod mimo obrambnega stolpa do sosednje peščene plaže. Na kamnitem rtu sva postala in občudovala plaže in hribe v ozadju. Pogled na drugo stran, proti obali ostalega otoka, kjer je grozil hitro približujoči se dež, naju je prepodil nazaj v kamp. V suhem zavetju Eddyjeve notranjosti sva se kratkočasila z igranjem remija in čakala, da dež poneha. Ravno pravi čas so se oblaki poslovili in odšla sva, tako kot večina prebivalcev kampa, na obalo, kjer sva udobno nameščena na stolih in s pivom v roki opazovala sončni zahod in iz rumene v rdečo in modro prelivajoče se barve. Tik nad morjem je sonce zakril oblak, ki mu je onemogočil potop v vodo. Glede na to, da so se oblaki razkadili, sva za naslednji dan pričakovala sončno vreme in komaj sem čakala na čofotanje v morju.
|
10. dan (30.7.):
Farinole
Že ponoči je Matjaža predramil dež. Deževalo je še ves dopoldan in tako se je Matjažu končno uresničila želja, da bi spal do 11h. Medtem sem jaz redno hodila na sprehode po kampu in preverjala stanje oblakov. Bila sem v dilemi ali naj vstanemo in deževni dan raje prevozimo ter kopanje prihranimo za naslednji dan, ali počakamo, da dež poneha. Ker Matjaža nisem spravila iz postelje, je zmagala druga opcija. Ko je dež končno ponehal, sva se optimistično odpravila na plažo, a se kaj kmalu tudi vrnila v zavetje kampa, saj je mrzlo pihalo. Kratkočasila sva se z igranjem igre Človek ne jezi se, pri kateri sem, za razliko od remija, večinoma izgubljala. Sonce se še kar ni hotelo pokazati, zato sva začela s pripravljanjem kosila. Kmalu je le premagalo oblake in začelo prijetno greti. Sita sva se odpravila na sosednjo peščeno plažo, kjer so pesek premetavali visoki valovi. Na plaži nama je že od daleč mahal voznik T3 kombija, ki je prispel prejšnji dan. Odšla sva do njega in njegove družine. Bili so francozi. Tudi oni so težko pričakali sonce in ga izkoristili na plaži. Raztovorila sva se in Matjaž je, po celem tednu psihičnih priprav pogumno oznanil, da je danes dan, ko bo šel v morje. Dogodek, ki sem ga morala dokumentirati, zato sem s fotoaparatom v roki opazovala, kako je končno pomočil noge v morsko vodo in se začel premikati vedno globlje. Stekla sem za njim in kot majhna otroka sva se metala v valove in se tunkala. Utrujena sva počivala na plaži, kjer je Matjaž ugotovil, da ga sol sploh ne moti, nato pa se odpravila nazaj v kamp, saj sva hotela zopet uloviti sončni zahod. Skočila sva pod tuš, nato pa po stole in pivo ter na obalo. Bila sva bolj zgodnja kot prejšnji večer in prvič v življenju sva videla, kako se je sonce spustilo direktno v morje. Barve so bile ta večer še bolj žive in nebo brez oblakov je razkrilo prve zvezde. Odločila sva se, da se odpraviva do francoske družine s kombijem, saj je že navzven izgledal kot originalno opravljen Joker. Že na daleč so naju zagledali ter nama mahali in nama z veseljem razkazali notranjost. Nisem se mogla načuditi vsem detajlom in dodatkom, na katere sama nisva niti pomislila in ki izboljšajo izgled in funkcionalnost kombija. Mož je znal zelo dobro angleško in dolgo smo klepetali. Povedal nama je, da so bili v Salecciji in so v eno smer do tja potrebovali 2h. Že po poti jim je bilo žal da so šli, ampak se splača. Niso bili pa edini, saj je bilo v kampu kar nekaj VW kombijev. Za naslednji dan smo imeli iste plane. Midva sva morala priti do Bastie, oni so se pa prav tako namenili čez Cap Corse do kampa na severu, tik ob plaži, kjer imajo tudi konje. Ko sem to slišala, sem kamp dodala na seznam postankov za naslednji dan. Zaželeli smo si lahko noč in vrnila sva se na najina stolčka ob morju ter še nekaj časa opazovala zvezde in luno, ki je zašla za hribi. Utrujena sva se odpravila spat, čakal nas je še zadnji dan vožnje po Korziki.
|
11. dan (31.7.):
Farinole - Bastia
Zbudilo naju je sončno jutro, za spremembo nama je uspelo Eddyja parkirati v skoraj popolno senco. Na hitro sva se odpravila, da bi dan čim bolje izkoristila. Podali smo se po zahodni obali proti severu Cap Corsa. Po bolj spremenljivi cesti še nisva vozila. Nekaj kilometrov je bila lepa in široka, potem se je zožila in povsod so bile luknje, nato se je en pas ponovno razširil, drugi pa je ostal širok komaj za dvokolesnik in tako naprej. Vodila nas je ob obali skozi vasi, mimo celih in podrtih obrambnih stolpov. Obala se je menjavala, od skalnate, ob katero so butali valovi, do mirnih zalivov s sinje modro vodo in peščeno plažo. Najbolj presunljiva je bila peščena plaža malo naprej iz mesteca Nonza, ki je bila popolnoma prazna in tako dolga, da je nisem uspela ujeti na eno fotografijo. Samo napisi v pesku so pričali, da je občasno obiskana. Ustavili smo se pred prvo trgovino. Eddyja sva pustila ob cesti in zopet srečala naše znance Francoze, ki so obloženi s sadjem pravkar prišli iz trgovine. Po poti iz trgovine sva založena s pivom in kruhom zopet srečala Francoze. Posmejali so se najinemu nakupu, rekoč ''kruh in pivo, vse kar potrebuješ''. Spet smo se pozdravili, rekoč ''se vidimo na naslednjem postanku''. Odpeljali smo se naprej po spreminjajoči se cesti do razgledne točke na vrhu polotoka. Na vrhu sva se še malo razgledala na obe strani polotoka, nato pa se odločila, da greva pogledat prav na sever polotoka. Obrnila sva in kmalu so nasproti pripeljali Francozi, spet smo se smeje pozdravili. Na križišču v vasici Botticella smo zavili na desno cesto proti mestu Barcaggio. Cesta je vijugala skozi gozd, v ozadju pa sva občudovala gole hribe. Prispeli smo do morja, kjer je blizu obale poziral mogočen otok z izjemno zanimivo obliko kamnin, na njem pa svetilnik in obrambni stolp. Ob obali so se skrivale peščene plaže s sinjim morjem. Naredili smo krožno pot proti vasici Tollare in nato nazaj do glavne ceste, ki nas je peljala na vzhodno stran polotoka v mesto Macinaggio, kjer je bil kamp in ranč s konji. Najprej sva seveda pogledala konje, ki so jim pravkar odprli vrata na pašnik in veselo so zagalopirali na svežo travo. Nato sva se odpravila do plaže. Parkirala sva nekaj metrov od morja in se vrgla v osvežilno vodo. Uživala sva v morju in soncu, nato pa se odločila, da bo čas za odhod. Še malo sva se posušila na soncu, ko je mimo nas spet prišel Francoz s svojo družino ter se nam posmejal in rekel ''All the same places!''. Spet smo klepetali, nato pa se poslovili in se odpravili vsak v svojo smer. Vrnili smo se na glavno cesto in se podali na jug proti Bastiji. V zalivih so bile plaže polne kopalcev, na skalah obrambni stolpi, v notranjosti pa mogočni hribi. Prispeli smo v Bastijo, kjer sem na info točki vprašala za najbližji kamp, saj smo imeli naslednje jutro trajekt že ob 8:30, pa še kakšno uro prej smo morali biti tam. Poslali so nas 3km proti jugu. Kamp je bil pravzaprav parkirišče ob peščeni plaži, brez kakršnekoli sence. Še dobro, da je bilo konec dneva in sonce ni bilo več močno. Po sončnem zahodu sva se s stoli namestila na plažo in spila pivo. Počitek so motili samo zelo nadležni komarji, zato sva se kmalu umaknila v Eddyja, kjer sva še nekaj časa poslušala mešanico dveh glasb, saj sta zraven kampa dve restavraciji z žur-terasami. Utrujenost je zabrisala motnje in kmalu naju je pobralo.
|
12. dan (1.8.):
Bastia - Nova Gorica
Že tako sem bolj slabo spala, saj me je skrbelo, da bomo zamudili trajekt, pa še sredi noči so začeli ravnati peščeno plažo z zelo glasnim strojem. Ko je bilo to opravljeno, so se odločili, da je potrebno s še enim glasnim strojem očistiti tudi žur prostor. Tako se je moje jutro začelo že pred 4h. Nekaj pred 6h sem spet zaspala, a me je kmalu zbudila budilka in v tem času sem zamudila sončni vzhod iz morja, ki je nebo odel v pastelne barve. Počasi sem zbudila še Matjaža, saj so se nekateri naši sosedje že odpravili iz kampa. Predvidevala sem, da na trajekt. Tudi mi smo se odpeljali in se postavili v dolgo vrsto, ki se je vsakih nekaj minut premaknila za par metrov, prav za toliko, da ne veš, ali se splača motor ugasniti ali ga pustiti prižganega. Vmes sem jaz, tokrat pametnejša, za izkušnjo izpred 12 dni, v nahrbtnik naložila hrano in pijačo, da nama med vožnjo ne bo slabo. Na trajektu sva sedela ob oknu in opazovala, kako se Korzika počasi oddaljuje. Z daljnogledom, na katerega sva med potjo že pozabila, sva pregledovala mesta na obali in iščoč delfine strmela v morje. Italijanska obala je bila kmalu tu, zato sem Matjaža zbudila iz spanca in odpravila sva se k stopnicam, pred katerimi je bila že precej velika gneča. Matjaž se je spomnil še enih manjših stopnic, kjer ni bilo skoraj nikogar in tako sva največji naval ljudstva prehitela. Podali smo se po hitri cesti proti Firencam. Čakal nas je še postanek v Toskani na posestvu s konji, kjer je delala prijateljica. Poslala mi je točna navodila za pot, ampak sem jih narobe razumela, zato smo se zgubili. Sva pa vsaj končno videla podobo tiste prave, filmske Toskane. Ko smo končno prispeli, smo jih zmotili ravno pri po-kosilskem počitku, a so nas bili vseeno veseli. Z električnim avtom naju je prijateljica popeljala po posestvu in nama razkazala vseh 37 konj, izpuste in ostale objekte ter razložila načine dela. Malo smo še poklepetali, nato pa sva jih pustila k počitku in se okrog 16:30 odpravila nazaj na avtocesto in proti domu. Skozi apenine smo se tokrat vozili v soncu in pokrajina je delovala, če odmislimo malo zdelano avtocesto, zelo urejeno, nekako avstrijsko-švicarsko. Nekaj po 22h smo zavili v domačo ulico, ter z glasnim brumenjem naznanili svoj prihod.
|
Število prevoženih kilometrov: cca. 2149km