Bila je sredina septembra 2019, ko je Matjaž prejel klic mehanika, da so ležaji menjalnika fuč. Pravkar je v Eddyja namontiral 'nov' rabljen menjalnik, ki sva ga šla iskat v Zagreb, saj sva nujno potrebovala daljše prestavno razmerje. Da sva ga sploh dobila v bližini, je bilo skoraj kot zadetek na eurojackpotu. In sedaj, ko sva računala na to, da je Eddy končno pripravljen na homologacijo ter se lahko skupaj odpravimo na nekajmesečno potovanje, se je celotna procedura zamaknila za skoraj tri mesece, kolikor je bilo potrebno, da smo naročili nove dele ter iz 'novega' in našega 'starega' menjalnika sestavili enega delujočega, ali kot je naš mehanik po domače povedal, iz dveh slabih sestavili enega slabega. In to je edini pravi in odkrit odgovor na vprašanje, zakaj naju že pošteno srbijo pete, medtem, ko naju vsi znanci sprašujejo ‘Kej še ste tle?’, 'Kej še niste šli?'. Z Eddyjevo prenovo sva začela kmalu po našem zadnjem skupnem potovanju po zasneženi Avstriji. Januarja 2018 sva razstavila pohištvo, posteljo, odstranila obloge in izolacijo ter električno inštalacijo. Marca je Matjažev izbrani mehanik našel čas za naš projekt ter začel s kleparjenjem ter barvanjem in junija se je Eddy svetil kot nov! Po tem, ko smo z veliko truda in skupnimi močmi na svoje mesto postavili vse šipe, je bila predvidena že naslednja postojanka, potrebno je bilo seveda preveriti in obnoviti Eddyjev motor. Z avtovleko sva ga v lastni režiji odpeljala k VW mojstru v Kamnik, kjer je do oktobra čakal na svoj novi pogon. Kdor naju pozna, lahko zatrdi, da že po prvih dveh korakih celotne prenove sploh nisva bila živčna glede časovne zamude. Niti malo. Oktobra smo se tako končno začeli premikati naprej in pričeli s sestavljanjem zunanjosti: luči, odbijači, zračniki, kljuke, brisalci,… da o tem, kakšno veselje je bilo, ko sva po petih letih končno usposobila šobe za čiščenje sprednjih šip niti ne začnem! Nič več ustavljanja na pumpah zaradi umazanih šip! Počasi sva se preselila tudi v notranjost in nabavila vso elektro opremo za mini sončno elektrarno in najino udobno bivanje. Uredila sva tudi sprednjo kabino: pritrdila stole, varnostne pasove, sestavila armaturko, tapecirala tla,… Konec zime sva kombi predala v tretma Avantureru, kjer so najprej dodali dvignjeno streho in zadnje okno. Za tem smo si kombi še nekajkrat podajali med znancem tapicerjem, ki je delal obloge stranic ter streh in Avanturerjem, kjer so nam naredili od elektrike in vode, do pohištva. Vmes sva pa še sama naredila, kar sva lahko. Ta zgodba se je vrtela v krogu nekje do septembra 2019, ko je bil Eddy na grobo zaključen. A zaključni finale je bil nato zaradi usodnega spopada z menjalnikom za nedoločen čas premaknjen. Tedni in meseci so minevali in januarja 2020 sva Eddyja končno dobila nazaj domov. Tokrat 100% delujočega z izjemo neznanega izvora puščanja vode na kofanu, slabo delujočih zadnjih žlajfov ter še nekaterih malenkosti. A ko sva vse to uredila in na Avanturerju dobila štempelj, da smo pripravljeni, je sledil odhod na homologacijo. V nekaj dneh smo skupaj uredili vse potrebne papirje in certifikate, ter s pomočjo Googla našli številko šasije. Z deklaracijsko ploščico pa je bilo nekoliko več dela. V eni izmed preteklih prenov Eddyja je bila namreč prebarvana, zato jo je Matjaž z nežnim brus papirjem in nitrotom oživel. No, vsaj večino podatkov na njej. A bilo je dovolj! Po narejeni homologaciji je sledil še tehnični pregled, ki smo ga tudi opravili in 19. februarja 2020 se je Eddy uradno vrnil v promet. In s tem se je zgodba prenove zaključila… seveda z izjemo še par malenkosti na katere so nas opozorili na tehničnem. Sprijazniti se je treba, da so takšni projekti pač nedokončana zgodba. Kaj pa glede finančnega plana? Recimo le tako, da so se pri načrtovanju šestega bloka termoelektrarne veliko bolj ušteli kot midva.
1. dan (31.5.):
5. obletnica!!! Letos se je izletu po dveletnem premoru, uspelo pridružiti tudi meni. Žal pa spet nismo bili popolni, saj je Eddy ostal doma zaradi prenove. Naslednjič! Tako je celotna ekspedicija vključevala 5 kombijev, 1 avto, 17 odraslih ljudi, 3 otroke in 5 psov. Nekaj čez 16:30 (ko je bila določena ura odhoda) smo pridivjali na zborno mesto in ponosno ugotovili, da nismo zadnji! Luka je tudi letos častil sedeže v njegovem kombiju in ko smo se odpravili, se je začela vsakoletna debata oz. uganka kam gremo. Že po parih minutah vožnje sem ugotovil, da se uresničuje moja želja in sicer »ne morje! Hribi!«. Iz Nove Gorice smo zavili po Soški dolini in se na Mostu na Soči postavili v vrsto za avtovlak. Čakanje smo si popestrili s slikanjem, žejo pa gasili z mrzlim pivom. Ob prihodu v Bohinjsko Bistrico se nam je že dozdevalo kje bomo zaključili večer. Ko smo prispeli v kamp Zlatorog ob obali Bohinjskega jezera, nas je nekaj srečnežev postavljalo šotore, medtem ko so ostali nesrečni lastniki kombijev sedeli na stolčkih in pili pivo. Večerjo pa nam je popestrila še super ekipa Balkan Campers, ki nas je prišla pozdravit v Bohinj. 2. dan (1.6.): Po tradicionalno prezgodnjem vstajanju smo se odpravili proti Bledu. Na poti okoli Blejskega jezera se je konvoj iz neznanih razlogov porazgubil na več manjših četic. Ko smo se končno po zaslugi pametnih telefonov našli, smo nadaljevali pot po dolini reke Radovne do Mojstrane, kjer smo zavili proti Kranjski gori. Ampak, da se vrnem nazaj na dolino reke Radovne. Čudovita, travnata, mirna dolina s kristalno čisto reko Radovna in umetnim jezercem Kreda (ime je dobilo po kredi, ki so jo tam kopali), idealna za izlet s kolesom. Že ko smo na Bledu zavili proti severu smo bili skoraj prepričani, da se bomo udeležili dogodka Red Bull Goni Pony v Kranjski gori in upali, da kot obiskovalci in ne tekmovalci. Kar pa ni veljalo za Andraža, ki je očitno imel veze pri Tomiju kam gremo letos in se je že prej prijavil kot tekmovalec. Zaželeli smo mu srečo in se odpravili proti centru vasi kjer se je zbralo okoli 1300 udeležencev dirke našemljenih ter oblečenih v vsa možna oblačila. Po srkanju promocijskega Heineken 0,0% piva (ja vem, ampak je bilo zastonj!), smo imeli pavzo za kosilo, nato pa s počasnim tempom in nekaj postojankami za hlajenje odhiteli proti vrhu prelaza Vršič, navijat za pogumne kolesarje. Ni bilo potrebno prav dolgo čakati, saj je zmagovalec prisopihal do vrha v 40 minutah. Ob članih PGD Kanal, ki so ta dan gasili le žejo, smo navijali vse do konca, da nas je že bolela glava od kričanja. Sledil je spust v dolino Trente, kjer smo prespali in povečerjali v prijetno urejenem kampu na turistični kmetiji Jelinc, kjer strežejo domačo lokalno hrano. 3. dan (2.6.): Med prebujanjem smo v šoku opazovali dva mlada para turistov, kako so se pogumno vrgli v reko Sočo katere temperatura je bila 7°C. Kot penzionisti smo se zgražali in hkrati tolažili, da bi mi naredili isto, če bi imeli 18 let. Po zajtrku je bil na vrsti prvi postanek ob koncu veličastnih Velikih korit Soče, kjer smo si ohladili noge in pivo. Nato nas je pot, oziroma Tomi, vodil po dolini reke Soče navzdol, kjer smo v Kobaridu zavili z glavne ceste in se vzpeli do vasi Drežnica. V planu je bil ogled slapu Krampež. Po navodilih domačina in dobrih 15 minutah hoje iz vasi, smo prispeli do cilja, tam pa nas je pričakal mali pravljični prizor. Slap je lepo padal v tolmun, ki nas je kar vabil na osvežitev, a smo žal kopalke pustili v kombijih. Naslednja destinacija je bila Javorca, kičasta lesena cerkvica postavljena v času prve svetovne vojne, za padle avstro-ogrske vojake. Makadamska cesta do tja je iz vasi Zatolmin vklesana v strmo pobočje nad koriti reke Tolminke, s parkirišča pa je nato še kar strm 15 – 20 minutni vzpon do cerkvice (in vstopnina 4€). Po občudovanju razgleda smo se spustili nazaj in se po poznem kosilu, ki ga je osvežila poletna ploha odpravili proti domu. Odličen vikend! 1. dan (8.6.):
Letos je bila udeležba ekipe Pot Pod Gume na Tradicionalnem izletu v neznano zelo okrnjena, saj je Matjaž ponovno delal, Eddy pa se je lišpal pri kleparju. Zato se mi je pridružila že nad lanskim izletom navdušena sestra in tako sva delale družbo Luki v njegovem kombiju. Nekaj čez 16. uro so se v Vrtojbi zbrali trije VW T3 kombiji in spremni avto. Zapeljali smo se v Italijo in se po avtocesti proti Kopru ognili nevihtnim oblakom nad Vipavsko dolino. Čez priobalni Kras smo prečili čez Hrvaško mejo (in se spraševali, kaj bi si mislil carinik, če bi mu na vprašanje 'Kam ste namenjeni?' odgovorili s 'Tja, kamor gre prvi kombi.'). Skozi Istro smo privjugali do vasice Roč, se z višjim kombijem komaj stlačili pod mestnimi vrati in si privoščili pojedino v Ročki Konobi, ki je bila tako dobra, da nevihte zunaj sploh nismo slišali. Zato me je pošteno opralo, ko sem tekla zapreti strešno okno napol poplavljenega kombija. Tisti brez prenočišč na kolesih smo to noč prespali v bližnjem hostlu, kjer smo si ob pivu in vinu izmenjali nekaj zgodbic za lahko noč. 2. dan (9.6.): Po zajtrku smo posedli v kombije in se odpravili proti mestu Hum – najmanjšemu mestu na svetu! Sprehodili smo se po točno eni glavni ulici znotraj obzidja med starimi hišami, se ustavili v trgovinici in preizkušali različne sorte žganja (malina…mmmmm) ter vse mogoče izdelke iz tartufov (sir, pivo in celo nutela!). Naslednja postaja je bila vasica Kotli, kjer smo se neuspešno poskušali prebiti do še delujočega mlina v soteski. Med vožnjo smo odkrivali raznorazne kamnite spomenike pisave glagoljice in se trikrat peljali mimo odcepa za Rim (0,9 km) - tako blizu smo bili, pa ga nismo obiskali! Ustavili smo se ob akumulacijskem jezeru Butoniga, ki je glavni vodni vir bližnje in daljne okolice ter se cvrli v sončni pripeki, nato pa si po nekaj zgrešenih odcepih in strmem klancu, ki je od nekaterih vozil terjal hude napore, privoščili še eno obilno pojedino. Zapeljali smo se proti mestu Pazin, kjer so se tisti z vzdržljivejšimi želodci in manjšim strahom pred višino po zipline-u popeljali preko kanjona Pazinske jame in veselo vriskali 200 metrov nad tlemi. Kljub visokim temperaturam smo cel dan zgledno sledili organizatorjema Uli in Andreju, ki sta nam za nagrado končno obljubila kopanje! Odpeljali smo se iz mesta ter zavili v Resort Čiže, kjer nas je čakal čudovit kamp z bazenom! Opravili smo najnujneje (parkirali kombije, postavili šotore in odprli vsak svoje pivo) in že smo čofotali v prijetno hladni vodi. Hladen večer je v zavetju kombijev minil ob dobri hrani in pijači, izmenjevanju VW-kombi-nasvetov, dogodivščin s potovanj ter Tomijevem poučevanju ruščine. 3. dan (10.6.): Iz šotora direkt v vodo. Takšno je bilo moje izjemno sproščujoče jutro. Potem za zopet na pot, v kraj Rabac. Da bi si res zaslužili uživanje na plaži, smo se najprej sprehodili po pešpoti proti Labinu in si ogledali slap in čudovit tolmun v gozdu, ter kačo, ki je uživala pod padajočo vodo. Ker smo po poti nazaj opazili še eno kačo, je nadaljnje raziskovanje okolice odpadlo. Tako smo smuknili v kopalke in se namakali v morju. S Heleno se nama je z akrobatskimi manevri uspelo povzpeti na plavajočo napihljivo ploščad, od koder je s spektakularnim spodrsom telebnila v vodo. K sreči brez poškodb, sem se pa zato jaz skoraj utopila od smeha! Dežne kaplje so nas pregnale s plaže (zopet smo imeli v kombiju odprto strešno okno...) in ker je bil že čas, smo se odpravili proti domu. Tomi je zavil proti Ljubljani in se kmalu poslovil od druščine, mi pa smo čez Istro nadaljevali proti domovini in se ustavili še na zaključnem kosilu v Sežani. Pot do doma je minila izjemno hitro, saj sta preostala kombija uspela na italijanski avtocesti doseči hitrost 130 km/h! Toliko avtov kot ta dan, s kombijem še nisem prehitela in jih verjetno tudi nikoli ne bom! 1. dan (28.12.):
Morje? Hribi? Toplo? Mraz? Neskončno možnosti, odgovor pa je v večini primerov vedno Avstrija (ja, spet!). In tako smo se z argumenti (s katerimi sva prepričevala bolj sama sebe) ''Sej mamo ketne, a in itak v Avstriji plužijo'', odpravili v zimsko deželo z letnimi gumami na Eddyu. Cilj je bilo gorovje Wilder Kaiser na Tirolskem. Večer prej, zjutraj pred štartom in tudi vmes na poti sem na spletni strani AMZS ''najboljši prijatelj'' preveril stanje na prelazu Plöcken. Status: brez posebnosti. Super! Prvih nekaj ovinkov je izgledalo še vse normalno, naenkrat pa sneg na cesti. Obrnemo? Do vrha ni bilo več veliko in na srečo Jasna obvlada montiranje verig na gume, česar jaz sicer kot poklicni šofer ne znam (še!). Z verigami smo lepo in počasi napredovali, vse dokler nas ni med vožnjo z glasnim bobnenjem po Eddyjevi strehi zasul mini snežni plaz izpod pluga na ovinku nad nami. Voznik edinega nasproti vozečega vozila nama je povedal, kolikor sva razumela italijansko, naj obrnemo saj je prelaz zaprt. Med spustom nazaj smo na začetku prelaza sredi ceste zagledali tablo, da je res zaprt, ob vzponu pa te table nikjer. Ostala nam je samo ena opcija in to je bila vožnja nazaj, proti Trbižu v Avstrijo in po dolini proti Lienzu. Po dveh urah in pol extra vožnje smo prispeli do Lienza. Odločila sva se, da se zapeljemo mimo in dan zaključimo v kraju Matrei in Osttirol. Ob prihodu v kraj sva že zagledala parkirišče z dvema kamperjema in zraven parkirala še Eddyja. 2. dan (29.12.): Zjutraj sva med čakanjem na sonce razmišljala ali je pametno riniti naprej v Alpe z letnimi gumami. Na spletni strani AMZS je za naslednja dva manjša prelaza, če bi jim tako lahko sploh rekel, pisalo, da je potrebna zimska oprema. Ker seveda njihovim podatkom nisva več zaupala, sem preveril še spletne kamere in po pričakovanjih sta bila oba splužena. Odločila sva se za dobro premišljeno neodgovorno nadaljevanje. Med vožnjo skozi s soncem obsijano zasneženo pokrajino, lepe vasice in tunele, je bil vsako drugo bencinsko črpalko nujen postanek za brisanje sprednjih šip, saj nam sistem za čiščenje šip ne deluje (še!). Ob prihodu v Kitzbühel smo se zapeljali skozi center in hitro dobili občutek, da gre za moderno zimsko letovišče, nenazadnje gosti enega najbolj nevarnih smukov v FIS svetovnem pokalu. Med izmikanjem kolonam avtov in ljudi v centru smo bolj pomotoma kot nalašč prispeli do zamrznjenega, s snegom prekritega jezerca Schwarzsee. Ker je bil čudovit sončen dan sva se odločila, da se sprehodiva okoli njega. Med opazovanjem okolice jezera in izmikanjem padajočemu snegu z dreves, sva opazila, sklepam, da domačine, ki so si na jezeru naredili poligon za curling. Pred nami se je že odpiralo gorovje Wilder Kaiser in odpravili smo se proti kraju Söll, kjer naj bi prenočili v kampu. Vmes sva se zapeljala še skozi turistični Ellmau, kjer se preživljajo z zimskimi športi in televizijsko serijo Gorski zdravnik. Ni trajalo prav dolgo, da smo končali nazaj v Ellmau, saj je bil kamp popolnoma zaseden z ogromnimi kamperji. Lekcija več - okoli novega leta obvezna rezervacija! Eddya sva parkirala na nasprotni strani doline ob golf igrišču, in se peš ob zadnjih sončnih žarkih, ki so lepo osvetljevali gorovje nad nama, odpravila proti centru. Hiter sprehod po okrašenem mestnem jedru in še hitreje v picerijo na večerjo. Po poti nazaj sva že sanjala o gretju v Eddyu, saj je bila zunaj prava sibirija! In ko sva vsa navdušena prižgala gretje, je to malo pokašljalo nato pa ugasnilo. Po petih obupanih poskusih in slovarju kletvic sva se zavila v kovter in čakala na jutranje sonce. 3. dan (30.12.): Ko se zbudiš in upaš da samo sanjaš! Kombi od znotraj zamrznjen od stekel do karoserije, lesenih oblog, celo zaves in zunaj niti sledi o soncu. Zamrznjena od odstranjevanja ledu sva hitro vžgala kombi in se počasi odtaljevala med vožnjo. Ker je za naslednji dan kazalo sneženje in ker ni izgledalo da bi si gretje premislilo, sva se odločila, da se odpraviva proti domu. Da se ne bi vračali po isti poti nam je ostala samo še ena opcija, ki je bila kolikor toliko primerna za letne gume. Zapeljali smo se naprej po dolini proti vzhodu do jezera Zeller in naprej do kraja Bischofshofen. Tam sva se priključila na avtocesto in v lepo ogretem Eddyu uživala v prizorih zasnežene narave vse do doma. Udeleženci:
T2 Bojler: Luka, Jure, Darja, Blaž T3 Vidojka: Tomi, Nataša, Sen, Gregori T3 še neimenovan: Andraž, Špela, Olaf T3 Albina: Andrej, Ula, Žan T3 Eddy: Jasna, Helena Cel teden sva z Matjažem premlevala o Tretjem tradicionalnem izletu v neznano in kam nas bo popeljal, predvsem tudi zato, ker do zadnjega ni vedel, ali se ga bo lahko udeležil. In tako je na žalost nova služba zahtevala delovni vikend. Vloga šoferja je padla name, da pa ne bi bila preveč osamljena, sem s sabo povabila sestro, ki se nam je letos prvič pridružila. 1. dan (12.5.): Še pred startom sem opravila hiter obisk pri mehaniku, saj je Matjaž prejšnji večer (ko je Eddyju privoščil celoten tretma: ga opral, napolnil gume, preveril stanje vode in olja) opazil, da je ena cevka počena. Tako smo se po deževnem dopoldnevu, v objemu sonca okrog 4h začeli zbirati v Šempetru in končni izkupiček je bil 5 kombijev, 14 ljudi in 2 psa. Po navodilu letošnjih organizatorjev Blaža in Darje smo se opremili z vinjeto in se s prijetno hitrostjo 80km/h odpravili v smeri proti Mariboru. Po dvopasovnici so zmogljivejši kombiji izkoristili priložnost in s fotoaparati in kamerami dokumentirali naš izlet. Zapustili smo avtocesto ter se zapeljali skozi Ptuj in po podeželskih cestah prispeli do prenočišča, na turistično kmetijo Lovrec v kraju Jiršovci. Pogostili so nas z okusno večerjo ter obilno poskrbeli, da nismo ostali žejni. Tako smo preostanek večera klepetali ob kombijih ter si izmenjevali nasvete o rezervnih delih in predelavah, med drugim smo krstili tudi novo članico druščine, Andrejeva in Ulina T3 je dobila ime Albina. 2. dan (13.5): Zjutraj nas je že čakal zajtrk in navdušena sem se napokala s šmornom in marmelado! Razporedili smo se po kombijih ter se zopet odpravili v neznano. Prvi postanek je bil razgledni stolp Rudolfa Maistra v vasi Zavrh, kjer so se pogumni z vrha razgledali naokrog, medtem ko sem jih raje počakala na trdnih tleh. Nadaljevali smo po slikovitih cestah Slovenskih goric in prispeli do Puhovega muzeja. V domačiji, zgrajeni v starem stilu in prekriti s slamo smo si najprej pogledali film o izumitelju, nato pa občudovali še razstavljene motorje in kolesa ter se čudili, kako so ljudje sploh zlezli na starodobno kolo z ogromnim sprednjim kolesom. V tem času je dež nadaljeval svojo pot, mi pa tudi in to v Jeruzalem in po Jeruzalemski cesti proti Ljutomeru. Po še nekaj stranskih cestah in makadamih smo se zapeljali na kosilo do gostilne Trnek. S potolaženimi želodci smo se odpravili naprej po še enem makadamu, ki nas je pripeljal do reke Mure in ob bregu parkiranega broda. Bili smo kar malo zmedeni kaj točno se dogaja, a se nam je kaj kmalu posvetilo, da je ta plavajoča ploščad namenjena našemu prečenju reke! Najprej smo se ideji smejali, nato nekoliko upirali, na konci pa samo žrebali, kdo bo prvi preizkusil stabilnost in nosilnost Tinekovega broda. Javil se je Andraž in svoj kombi pogumno zapeljal na brod. Pod težo sprednjih koles je ta nekoliko zanihal, nato pa se umiril ter čez Muro ponesel kar dva kombija. Naslednjo rundo je bil na vrsti Eddy. Bila sem nervozna, tresla sem se in srce mi je hitro bilo! Upoštevala sem navodila brodarja in uspešno zapeljala Eddyja na plavajočo ploščo. Skupaj z T3 Vidojko smo še prehitro prečili reko, se počasi raztovorili, nato pa nam je kot zadnji sledil še T2. Srečni, da nikomur ni bilo potrebno plavati, smo nadaljevali z raziskovanjem Prekmurja ter se odpeljali do bližnjega Otoka Ljubezni, kjer smo se sprehodili in, kot se za navdušence starodobnikov spodobi, občudovali prekrasen star avtobus. Usmerili smo se proti Lendavi ter prispeli do vznožja razglednega stolpa Vinarium, od koder smo, poleg ženina in neveste, ki sta se tukaj kot prva poročila, občudovali gričevnato pokrajino. Zavili smo na slikovito Goričko, kjer nas je prvi kombi v koloni vodil najprej na stransko cesto, nato na makadam, na koncu pa smo pristali pred njivo, kjer je bil ukazan postanek. Zaradi bližanja večera smo se spraševali, če je to morda današnje prenočišče. Organizatorja sta nas popeljala v gozd, kjer se je pred nami pojavila stara graščina, nekoč mogočen grad Matzenau, ki pa je danes večji del v ruševinah. Ogledali smo si ga z vseh strani in pogumni tudi od bližje, nato pa nadaljevali pot in prečili mejo na Madžarsko. Že čez nekaj sto metrov smo morali obrniti in spraševala sem se, če smo prečkali mejo kar tako, vendar smo kmalu zavili do apartmajev Veveričje gnezdo. Kombije smo parkirali na parkirišču, nato pa se ob večerji in pivu podružili na verandi apartmaja ter obujali spomine na dogodivščine tega dne. Kot prvo voznico Tradicionalnega izleta v neznano so me fantje pohvalili, da ''vozim kot moški''! Na obisk je prišla tudi prijazna muca, ki jo je Olaf hitro prepodil in mali črn poni, ki nas je opazoval izza ograde. 3. dan (14.5.): Zjutraj smo si privoščili obilen zajtrk, pozabili pa nismo niti na dva konja, ponija in pujsa, saj smo jim razdelili jabolka in banane. Nadaljevali smo pot po Madžarski in neopazno prestopili nazaj v Slovenijo. Zapeljali smo se do največjega gradu Grad na Goričkem in pokukali na dvorišče. Sledila je vožnja skozi vasi in po ozkih cestah, nato pa smo pristali na kolovozu, kjer smo eden za drugim obrnili kombije, planiran je bil namreč sprehod do tromeje, vendar smo zaradi pomanjkanja časa in prostora primernega za parkiranje naših cenjenih kombijev, pohod izpustili. Odpeljali smo se raje na najvišji vrh Goričkega, Sotniski breg, kjer smo si privoščili krajšo siesto in uživali v prijetnem soncu ter razgledu. Ob nadaljevanju poti smo obiskali Avstrijo ter nekajkrat prečili verjetno en in isti železniški tir. Zopet smo neopazno prispeli v Slovenijo ter se po ozkih, vijugastih in strmih cestah, po katerih se je Eddy mučil v klanec, pripeljali do razgledne točke na Srce vinogradov, pogled na cesto, ki med vinogradi izriše obliko srca. Po njej smo se seveda še zapeljali, nato pa počasi obrnili proti domu. Ob cesti proti Celju smo se ustavili še pri zbirki starodobnikov, nato pa nas je lakota ponesla v Celje na kosilo. Preostanek popoldneva smo bratsko premagovali dolge kilometre proti domu in na izvozu Vogrsko se je v mraku od Eddyja poslovil še zadnji kombi. Tako se je zaključil naš letošnji izlet v neznano… mi pa se že sprašujemo, kam nas ponese pa drugo leto? |
ObjaveŠe smo to! Ali Eddyjeva prenova...
Peti tradicionalni izlet v neznano Četrti tradicionalni izlet v neznano Z letnimi gumami v zasneženo Avstrijo Tretji tradicionalni izlet v neznano Jadranska magistrala Božični sejem v Beljaku 2016 Tura Grossglockner & Staller Sattel Avstrijsko-italijansko-švicarske Alpe na hitro Cres 2016 Drugi tradicionalni izlet v neznano Prvi tradicionalni izlet v neznano Archives
February 2020
|