Že čez zimo sva razmišljala, kam letos? Glede na to, da je Eddy popolnoma okupiran s svojo prenovo, nanj nisva mogla računati. Torej, letalo. Matjaž je izbral dve destinaciji: Gruzija in Kirgizija. Moja odločitev: gremo v Kirgizijo, ker je bolj daleč. Zmenjeno!
Kaj pa, ko bi si letos omislila še kakšno družbo? Kaj pa Winko? On je vedno za kakršnokoli, pa še tako noro idejo (pravzaprav, bolj kot je nora, prej je zainteresiran). Pa sva ga poklicala: Hm, Kirgizija? Ok, jaz sem za. Preostal je še četrti član letošnje ekspedicije. Hm… Pero? Še en klic: Ok, dajte mi dva dni, da si malo pogledam… Pa smo ga ob predstavitvi pohajaškega plana (lepo jezero, lepo jezero, hribi, lepo jezero…) hitro navdušili. Tako, ekipa je bila zbrana, letalske karte rezervirane, avto tudi, okviren plan sestavljen, preostalo je le še čakanje na dan D.
Kaj pa, ko bi si letos omislila še kakšno družbo? Kaj pa Winko? On je vedno za kakršnokoli, pa še tako noro idejo (pravzaprav, bolj kot je nora, prej je zainteresiran). Pa sva ga poklicala: Hm, Kirgizija? Ok, jaz sem za. Preostal je še četrti član letošnje ekspedicije. Hm… Pero? Še en klic: Ok, dajte mi dva dni, da si malo pogledam… Pa smo ga ob predstavitvi pohajaškega plana (lepo jezero, lepo jezero, hribi, lepo jezero…) hitro navdušili. Tako, ekipa je bila zbrana, letalske karte rezervirane, avto tudi, okviren plan sestavljen, preostalo je le še čakanje na dan D.
1. in 2. dan (14. in 15.8.):
Šempeter - Balikchi
Po pet ur prekratki noči, polnočnem šprintu čez istanbulsko letališče, pristanku v Bishkeku in pregledu dokumentov (VIZA ni potrebna), smo že iskali tablico z napisom 'Matjaž' za prevzem avta. Kmalu se prikaže Sergej iz agencije Russian Troika in nas odvede do dokaj razrukanega Mitsubishi Monterota. Praske, bunke, takšne in drugače lepotne napake, resno pa nas je motila le lučka 'SERVICE ENGINE SOON', kar tudi omenimo: ''No, no, it's ok, we checked.''. Ok… Podpišemo papirje in prejmemo še nekaj nasvetov: omejitev v mestih je 60, izven mest 90. Za policaje je 69 ok, 71 ne. Kot pri tetrisu smo v kofano zložili vso prtljago in se odpeljali proti glavnemu mestu Kirgizije – Bishkeku. Da smo zapustili evropske standarde ugodja smo najprej opazili na cesti. Prometnih pasov ni, tako da voziš, kjer se ti pač zdi najbolj primerno, ob straneh ceste se kar ustavljajo in parkirajo, pešci brez opozorila hodijo čez cesto, občasno se jim pridružijo tudi živali. Ko prideš v Bishkek, se kaos potencira. Avti, ljudje, kamioni, drug čez drugega, na križiščih ni nobenih pravil (razen rdeče luči – edina stvar, ki se jo upošteva), nekako se vrineš, ko dobiš prostor, nihče nima prednosti, izsiljevanje je glavno pravilo, da o neverjetnih sposobnostih domačinov pri prehitevanju ne govorimo. Lekcija 1: kdor je najbolj glasen, ima prednost. In v tem kaosu smo izgubili kar nekaj ur, da smo evre zamenjali v kirgiške some in se opremili z vsemi potrebščinami. Matjaž je že pošteno preklinjal, ko smo se končno spravili na glavno cesto iz mesta. Pa se tu drama še ni končala. Ob prijetnih 60km/h nas z roba ceste ustavijo policaji. Eden pride do nas, predamo mu vse dokumente in ko ugotovi, da rusko pač ne bo šlo, nam kot največjim tepcem zavpije: ''Helloooo!''. Matjaža je odpeljal do policijskega avta in že čez nekaj minut se je vrnil, češ da je prekoračil omejitev, ki je zaradi bližine šole 40km/h in mu policaj ves čas na skrito šepeta ''money, money''. Mu dam 1400 somov in gre nazaj. Zgleda, da je bila podkupnina vseeno zadovoljiva (čeprav je zahteval 2000 somov), saj se mu je nasmehnil in stisnil roko ''Welcome to Kyrgyzstan, brother!''. Tujci smo zanje pač zadetek na loteriji. Na jugu so se čedalje bolj jasno risale gore, mi pa smo že dobili približen vtis o državi. Sovjetsko obarvana mesta z Bishkekom na čelu in majhne vasice, polne neurejenih hiš z dvorišči in bolj ali manj razpadlimi prtonskimi vrati, pogostimi živalskimi udeleženci v prometu in bolj osamelsko naravnanimi jurtami ter čredami živine. Glavna cesta je ostajala v še kar presenetljivo dobrem stanju, a takoj, ko smo zavili z nje, smo se že prašili na makadamu. Naš prvi postanek je bil nekdanji minaret z imenom Burana Tower. Za slabe 4€ vstopnine smo se vsi štirje po vrtoglavih, strmih in preozkih stopnicah povzpeli na vrh stolpa. V bližini smo si ogledali še na naše neizmerno veselje klimatiziran muzejček z okoliškimi najdbami. Sedež voznika je prevzel Winko. Do nadaljnjega je ta vloga padla nanj, ker je zaradi nedavnega napada angine še vedno jemal antibiotike in tako smo ostali lahko brez slabe vesti uživali v radostih ta dan malo pretoplega piva. Naslednja je bila mrzla direkt iz bencinske črpalke. Kadilci so, kljub drugačnemu sklepu pred odhodom, podlegli pregrešno poceni cigaretam (škatlica manj kot 1€, kako bi se sploh lahko uprli?!?!?). Počasi smo vijugali po cesti in bredli med hribe ter postajali vedno bolj utrujeni. Ob jezeru Issyk Kul, smo kot naročeno ob obali zagledali bele jurte. Za 800 somov smo od prijazne ženice najeli jurto za tisto noč, za vse štiri (za predstavo, to je 10€). Ta dan je bil tuš s flaškami vode v leseni preoblačilnici na obali jezera, WC pa je bila čudovito dišeča luknja v tleh, čez katero so bile položene lesene deske, obdana s stenami pleha. Pa polna smeti in človeških odpadkov. Čudovito in predvsem dišeče. Lekcija 2: na WC raje v naravo.
|
3. dan (16.8.):
Balikchi - Karakol
Pot nas je peljala po glavni cesti po severni obali jezera in čas smo si krajšali s poslušanjem kirgizijskih radijskih postaj. Kmalu smo dobili favorita – radio Europa Plus, nekakšen kirgizijski radio ena, sami trenutno najbolj opevani zahodnjaški hiti (verjemite, obstaja meja, do katere še lahko prenašaš kirgiško glasbo). Seveda ne smemo pozabiti na hladno pivo s katerim smo se zalagali po poti. Ja, Winko je vozil. Pa še lakoto potešijo. Biti vege-jedec v Kirgiziji ni najboljši recept za poln želodec. Za popestritev smo v kraju Grigor'yevka naredili ovinek na sever v Chong-Ak-Suu Canyon ter sledili reki skozi ozko dolino, ki se je nato razširila v prostrane travnike z ledenikom na zahodu. Polovica ekipe je želela na zahod, druga polovica pa na vzhod raziskati pogled v sosednjo dolino, če do tja sploh pridemo. Z Winkotom sva zmagala s prepričljivejšimi argumenti in tako smo se povzpeli po vzhodnem pobočju na prelaz in dobili želen razgled na travnato dolino na drugi strani. Domačini so hitro zavohali popotnike in še preden smo ugasnili motor, je proti nam na konju že galopiral fant z velikim planinskim orlom v rokah. Pero in Winko sta zgrabila unikatno priložnost za slike na konju z orlom v roki. Po spustu v sosednjo dolino smo se odločili, da zavijemo še bolj na sever proti na zemljevidu označeni soteski Semenov's Gorge. Že tako slaba makadamska cesta se je spremenila v kolovoz in nato v medle sledi gum na travniku med čredami krav, ovc, koz in konj. Nekateri izmed konj so imeli zvezane sprednje noge in se nam močno smilili, ko so se le s težavo premikali. Ne preveč pošten odnos do živali, od katerih so odvisni. Ko se je pot ob robu gozda končala, smo se sprehodili ob strugi reke, če morda zagledamo to sotesko. Ne duha ne sluha. Mogoče smo jo pa spregledali. Za povratek do ceste sem si izborila volan in uživala v vožnji čez kamenje, luknje in potočke! Sicer je bilo že pozno popoldne, vendar smo v kraju Ak-Bulak vseeno zavili proti jami Aman's Cave po edini poti, ki je peljala v pravo smer. Jama je bila neka luknja v tleh, v katero bi morali splezati. No, vsaj lep razgled na jezero Issyk Kul smo imeli. Do večera smo prispeli v mestece Karakol, kjer smo za 1800 somov dobili hostel in nedaleč stran večerjo. Naslednja postaja: N°1 music bar in Karakol. Bili smo skoraj edini gostje. Hoteli smo si privoščiti vsak svoj koktail, vendar so imeli samo pivo. Bil je četrtek. Po rundi piva smo si uspeli zbarantati še rundo vodke z breskovim sokom. Vodka je bil sicer zelo pitna, a z okusom razkužila. Vsake toliko se je kateri od gostov opogumil in se trudil zapeti kakšen komad, večinoma pa je pesmi v ruščini prepeval kar barski pevec in to presenetljivo dobro! Skupina deklet je uživala na plesišču in zelo opazno pogledovala proti mojim družabnikom. Tujci so pač zanimivi! Vendar jim ni nobenega uspelo privabiti na plesišče.
|
4. dan (17.8.):
Karakol - Jeti-Oguz
Prvi opravek zjutraj je bil obisk info centra. V planu je bil 2-3 dnevni pohod po okoliških hribih, vendar je, ko smo slišali vremensko napoved, splaval po vodi. V celem tednu en dan lepega vremena… Za cesto, ki smo jo hoteli prevoziti, bi rabili dovoljenje, za katero bi morali zaprositi tri dni prej (nekakšna zveza s Sovjetsko zvezo ki je ni več, vendar je še in Kitajsko, več nisem razumela). Še en plan brez plavalnih osnov. Edina sreča to jutro – mož v info centru je dejansko znal angleško! Prvi, ki smo ga srečali! Torej, sprememba plana: se bomo pač malo več vozili in se namesto, da bi pešačili, zapeljali po cestah do kontrol. In tako smo se usmerili proti vzhodu in z jezerske ravnice zavili med hribe ter sledili reki v vedno višje nadmorske višine proti prelazu Chong Ashuu. Nekoliko luknjast makadam nas je pripeljal v široko travnato dolino, ki jo je prepredala ledeniška siva reka in kjer se je pasla številna čreda kirgizijskih konj. To pa je bil pogled! In zame fotografska poslastica z v ledeni oklep odetimi gorami v ozadju! Travnate doline je z vzpenjanjem nadomestil goli kamen in proti vrhu prelaza smo oprezno opazovali kamnite stene nad kolovozom in se izogibali skalam na poti. Na vrhu pa sibirija! Veter je grizel do kosti in na grozečih pobočjih okrog nas se je začel nabirati dež. Z izjemo nekaj porušenih stavb, o mejni kontroli ne duha ne sluha, vendar smo se zaradi pomanjkanja bencina in dokaj neprijazne pokrajine raje obrnili. Med spustom se je dež spremenil v zamrznjen sneg in kar veseli smo bili zelenih travnikov in žarkov sonca v dolini. Nadaljevali smo v bližnjo dolino Jeti-Oguz, kjer smo se znašli med rdečimi skalnimi pobočji in že na vhodu opazili tako imenovano Broken Heart Rock, rdeč skalni masiv v obliki srca z razpoko po sredini. Romantično. Nekaj ovinkov kasneje pa še Seven Bulls Rock. Zakaj sedem, ne vem, jaz sem naštela najmanj 8 rdečih kamnitih hribčkov. Ampak ok, sedem je pač bolj pravljično. Pri razpadajočem resortu ob koncu asfaltne ceste smo že mislili, da bo treba obrniti, ko je Pero opazil makadam, ki je vodil naprej po dolini. Še malo premetavanja in vožnja čez nekaj na pogled sumljivih lesenih mostičkov in pripeljali smo na travnato planjavo, posejano s kupčki jurt – Jurt Hoteli. In enega, na videz najdražjega, smo si izbrali za nocojšnji dom. Ta hotel je imel celo WC školjke in tuš (verjetno leden, a je bilo preveč mraz, da bi preverili) in vse to za 600 somov/osebo. Ostalo je še nekaj energije za pivo, izjemno napet in bojevit turnir v enki in nato bolj sproščen remi za lahko noč.
|
5. dan (18.8.):
Jeti-Oguz - Myortvoye Ozero
Zbudili smo se v oblačno jutro. Med jurtami so se po planoti podili konjeniki in pasli svoje črede. Od vožnje smo bili popolnoma zakrneli, zato je bil čas, da si pretegnemo noge. Pero je v dolini opazil tablo za nekakšen slap in po skromnih navodilih domačinov (seveda v ruščini – še dobro da jo skoraj vsi znajo, saj kirgiščine res ne bi razumeli) smo ugotovili, da je naš cilj nekje v sosednji dolini in da avto parkiramo pri nekih jurtah. Za pot smo spraševali tudi sproti s kazanjem v našo smer in besedo ''vodopad?''. Vsi konjeniki so nam ponujali svoje konje za najem, ampak smo jim kazali na svoje noge, da tudi te zmorejo. Avto smo pustili na koncu travnika pred gozdom in se peš odpravili ob strugi reke navzgor. Izbirali smo najbolj uhojeno pot, čeprav je bila pravzaprav steza pašnih živali in ne pot do slapa, zato smo del poti prehodili po strugi reke, saj je bilo izogibanje gostim smrekam in skakanje čez blatne luže ter grizenje kolen v klanec bolj naporno. Držali smo se desnega pobočja doline in se vzpeli visoko pod greben mimo kobile, ki je budno pazila svojega žrebička. Nato smo ugledali slap daleč proč na drugi strani doline. Tudi nič kaj impozantna zadeva. Naš trud je bil bolj poplačan z razgledom v dolino, vendar smo se kar hitro obrnili, saj so se po okoliških vrhovih nabirali težki sivi oblaki. Vrniti se nazaj nam je z nekaj zablodami uspelo bolj ali manj po približno isti poti. Preden smo zapustili dolino, smo se ustavili še pri napisu 'A CAVE' in plačali 20 somov vstopnine na osebo. Opremili smo se s toplimi vetrovkami in svetilkami in polni pričakovanja vstopili v človeško izkopan rov, ki pa se je končal po 20 metrih. In to je bilo to. Zaradi slabega vremena je bil naš naslednji cilj slano jezero Myortvoye Ozero (mrtvo jezero) ob že tako nekoliko slanem jezeru Issyk Kul. Vozili smo se večinoma v dežju skozi običajne razrukane vasice in mesteca ter sledili rdeči obali jezera. Rdeč pesek nas je premamil in zapeljali smo na obalo. Že spust s ceste je bil strm in sumljiv, nato pa naprej skozi blato in še v pesek. Dober recept za kje obtičat. No, pa je avto vseeno zmogel in si gume kar sam očistil na asfaltu. Medtem se je vreme zjasnilo in na jugu so se pokazale čudovite zasnežene gore. Sonce je osvetlilo rumene travnike in uživali smo v vožnji po dih jemajoči pokrajini. Kmalu smo z asfalta zavili na makadam proti slanemu jezeru in seveda je bilo treba izkoristili 4x4 in blatne luže. Naj samo rečem, da boljše vožnje še v življenju ne. Jokala sem se od smeha, avto pa je bil po novem rjavo-oranžne barve in na trenutke sploh nismo videli skozi z blatom prevlečeno sprednjo šipo. Takšni smo pripeljali do jurta kampa pred jezerom in se zaradi pozne ure ustavili in izmed vseh ponudnikov, ki so nas vlekli vsak na svoj konec, naključno izbrali enega. Imeli so tudi tuš in WC: tuš je bil pri slanem jezeru z malo manj slano vodo iz jezera Issyk Kul, WC pa tak, da sem samo upala, da mi ga ne bo potrebno več obiskati. Rezek vonj je segal že metre naokrog, betonska hišica pa brez vrat, samo z dvema luknjama v tleh. In za to so lokalni otroci zahtevali 5 somov. Z grička nad kampom sem opazovala čudovit sončni zahod za zaveso dežja in lokalne otroke, ki so pred jurtami igrali nogomet. V naši jurti se je zvečer ponovno odvijal napet turnir v enki.
|
6. dan (19.8.):
Myortvoye Ozero - Barskoon
V upanju na bolj človeški WC smo se zjutraj takoj zapeljali k slanemu jezeru. Brez uspeha, ista žalost. Razen Matjaža, ki niti najmanj ni bil navdušen nad še bolj slano vodo kot običajno, smo ostali trije z radovednostjo zabredli v jezero. V nenavadno gosti vodi si ostal nad gladino brez plavanja, pravzaprav je bilo plavanje še najtežje opravilo, saj ti je noge vztrajno dvigovalo na površje. Najbolj zabavno pa je bilo stanje v vodi in vse dokler nisem opazila milijone majhnih živalic z neštetimi nogicami, ki so gomazele vse povsod, sem prav uživala! Sprehodili smo se še do obale s črnim blatom in se poskušali namazat – nič kaj presunljivo. Tako smo se raje slani sprehodili do Issyk Kula in se tam namakali v kristalno čisti vodi prijetno hladne temperature z razgledom za 5 zvezdic na zasnežene gore na jugu in obrise gora na severni obali jezera. Medtem je Matjaž pripeljal na obalo še avto in ko smo s plastenkami vode s sebe sprali sol ter se na toplem soncu osušili, smo nadaljevali po isti cesti nazaj proti vzhodu. Ob poti smo brez uspeha iskali avtopralnico in najbrž so nas prav zaradi umetniško dodelane zunanjosti našega avta ustavili policaji. Matjaž je moral iz avta in dali so mu pihat na neko majhno napravico, podobno eni, ki sem jo, za študijske namene seveda, leta nazaj kupila za 10€ (dokaj nezanesljiva stvar). Brez da bi mu pokazali rezultat, so trdili, da je pijan. Preko telefona je govoril s policajem, ki je znal angleško in ta mu je rekel, da je pijan (kljub njegovemu zatrjevanju, da seveda ni!) in da je kazen 20.000 somov (=250€) ter da mu bodo pobrali vozniško dovoljenje. Po nekaj prerekanja ga je Matjaž vprašal, da če bo ok, če jim da denar? YES. Koliko? 10.000 somov. Ni šans, sploh nisem pijan! Z nekoliko pregovarjanja je cena padla na 6.000 somov in ni nam preostalo drugega, kot plačati. Besni zaradi krivičnega ropa smo se odpeljali naprej ter nekoliko očistili luči in tablice. Lekcija 3: policajem ne popuščaj. Zavili smo v dolino Barskoon in iskali slap. Prvega, ki smo ga zagledali, smo označili za pravega in po potki ter v hladnem pršiču pod padajočo vodo nekoliko ohladili našo jezo. Naprej po dolini pa smo zapeljali mimo pravega Barskoon slapa. Ah, nič za to, sprehod je vseeno pasal! Nekoliko naprej je na cesti že bila prva kontrola. Smo že mislili, da se naša pot tukaj konča (vozili smo se namreč po cesti, za katero rabiš dovoljenje, vendar naj bi bila zapora veliko dlje), pa je skupinica zabavnih mož samo pregledala pašaporte in nas po odgovorih na standardna vprašanja za turiste (od kje ste, kje to je, vam je tukaj všeč,…) spustila naprej. Po lepi in široki makadamski cesti, po kateri so nasproti divjali ogromni tovornjaki s cisternami, smo se vzpeli čez prvi, 3819m visok prelaz Barskoon Ashuusu. Iz skal in ledenikov ter pogostih tabel, ki so opozarjale za nevarnost plazov, smo zapeljali na travnato planoto, posejano z jezeri. Bril je leden veter, mi pa vsi v kratkih rokavih iz doline! Na odcepu, kjer smo želeli zaviti na levo v še eno dolino, je bila tabla za 'Restricted access' (od tam so vozile tudi vse te cisterne), zato smo dolino izpustili, tako ali tako pa je tam tudi deževalo. Zato smo nadaljevali proti najvišji točki potovanja – 4024m visokemu prelazu Sook Ashuusu. Z golih skal smo se še enkrat spustili med neskončne travnike, na katerih so večinoma kraljevali svizci. Daleč pred nami se je vzpenjalo 5000 metrov visoko gorovje v celoletnem ledenem okovju. V to smer smo počasi napredovali v upanju, da je pred zaporo vasica s hrano in prenočiščem. Pred zadnjim spustom v široko dolino, po kateri je vijugala srebrna reka in od koder so se začeli vzpenjati zasneženi pettisočaki, smo srečali še ene turiste! Močno natovorjen džip je pripeljal za nami in odšla sem povprašat, če so morda že bili v vasici Kara-Say spodaj in vedo, kako je s prenočišči in hrano. V avtu sta bila dva moška in starejši možakar mi je v popolni angleščini odgovoril, da se tudi onadva prvič odpravljata tja. Super, se dobimo spodaj in 'ketchup-amo'. Nekaj ovinkov kasneje smo ustavili pred zapornico. Le kakšen kilometer naprej je bila vas! Pred hišico pri zapornici sta stala dva vojaka, ki sta nam pomignila, naj izstopimo iz avta. Prvemu, z zelo strogim izrazom, smo predali pašaporte, drugemu, nekoliko bolj okroglemu in z bolj prijaznim nasmeškom, smo z Winkotovo osnovno ruščino in predvsem veliko pantomime poskušali razložiti, da bi radi samo prespali, kaj pojedli in šli naslednji dan nazaj. Kolikor smo razumeli, naj bi počakali 15 minut, da pride nekdo s ključem in nam odklene nek prostor, kjer lahko prespimo. Pa je padla debata, da če poslušamo metal: ''I love you Metallica, I love you Iron Maiden!''. Mi seveda, ja, ja! In v trenutku smo postali prijatelji. Še večji po tem, ko je Pero iz avta prinesel svoje tri škatle CD-jev ter mu jih nekaj podaril. Metallica, Iron Maiden, Children of Boddom, Manowar,… kaj pa Bob Marley? No, no, no… Potem je nanesla debata na igranje inštrumentov, samo Pero da igra nekaj bobnov, noben pa kitare. Pa je šel v hišico in prišel ven s svojim Kališnikovim in rekel ''This my quitar, ta,ta,ta,ta,ta,ta! Hahaha!''. Kmalu za tem je do zapornice pripeljal še džip. Starejši Avstralec je avto pripeljal z ladjo v Rusijo in potuje proti Londonu. V Mongoliji je pobral mlajšega popotnika, ki pa je… Hrvat! Ha, tako rekoč soseda smo srečali sredi ničesar, sredi Kirgizije! Tudi onadva sta iskala prenočišče, tako da sta se odločila počakati z nami. Tistih 15 minut se je spremenilo v 3 ure. Debata je potekala o bendih (Perotu se je za CD-je zahvalil s slovensko besedo – Hvala), življenju in cenah v Evropi in Sloveniji, metal festivalu v Tolminu,… V igro je prišel še Avstralec z Uzotom, domačin z vodko in mi z domačim šnopcem (vse to samo za nas in lokalca, ki je pil v imenu vojakov, onadva pač ne smeta). Zabaven vojak je kazal čez hribe, da je tam 'Kina' in svoje že tako postrani oči še bolj razpotegnil ter kazal majhne ljudi in oponašal njihovo hitro blebetanje ter se smejal, mi pa umirali od smeha! Razlagal je, da smo 3300 metrov visoko, da je 8°C (ja, smo kar zmrzovali, pa še veter je bril!), da je pozimi -50°C, da so v hribih snežni leopardi in da jih je že videl. S temo so se žuru pridružili še vsi bližnji lokalci, ki so prijahali na konjih. Steklo je še več vodke, kadilo se je domač tobak zvit v časopis, pilo nekakšno sladko mleko in nek kisel kvas,… Izmenično smo se greli v notranjosti avta, Winko in Matjaž pa sta poskušala biti čim bolj družabna z ljudmi, s katerimi se nismo prav dosti razumeli, ampak žur je bil nepozaben! Avstralec in Hrvat sta vmes obupala in si šla postavit šotor. No, po dobrih treh urah se je končno pojavil lastnik ključev našega prenočišča in zahteval absolutno preveč, tako da smo ponudbo zavrnili in se odločili, da se vrnemo v dolino. Vojak je bil nadvse žalosten, da odhajamo, vsakega posebej smo tudi pozdravili s stiskom roke in lokalec, ki je od Winkota dobil kozarček šnopca, si je celo zapomnil njegovo ime, verjetno pa tudi okusa šnopca še dolgo ne bo pozabil. Lekcija 4: kirgiški vojaki so zakon, policaji ne. Sledila je dobra dvourna nočna vožnja po prostrani pokrajini (z enim samim pastirjem na celi poti) po makadamski cestici nazaj v dolino. Matjaž je vozil, Pero je rihtal muziko, Winko pa je nekoliko opit od vse tiste vodke obujal spomine na neverjetno zabavnega vojaka. Spremljala nas je le svetloba lune in njen odsev v rekah in jezerih, na nebu pa nešteto zvezd. Tik pod Barskoon slapom smo dobili še budno družino, ki nam je postlala štiri postelje v jurti, ki je sicer jedilnica. Za lahko noč nam je Matjaž pel risanke, da smo vsi noreli!
|
7. dan (20.8.):
Barskoon - dolina reke Balgart
Že zjutraj dobra novica, dobimo zajtrk! Winko in Pero sta končno prišla do svojih Mantlov (nekakšni mesni štruklji), Matjaž do jajc, jaz pa kot običajno, spet kruh in marmelada. Pero in Winko sta se odpravila na pohod do dveh slapov, Matjaž pa samo do Berskoona, medtem ko sem jaz prosti čas izkoristila za pisanje potovalnega dnevnika. Med delom se mi je pridružila deklica, ki je sedla na klopco zraven mene, prinesla svoj zvezek in kemik ter čečkala in zraven ves čas nekaj čebljala. Z Matjažem sva ji dala eno čokoladico in rumen flomaster. Zahvalila se je z kirgizijsko besedo RAHMAD. Z njenim nonotom smo tudi vrgli debato (5 ruskih besed + pantomima) glede Kirgizije in Slovenije (ko omeniš Jugoslavijo je vsem jasno, Tito, ja!). Po dolgih šlavfih so imeli do jurt speljano tudi hladno vodo in vsi štirje smo se končno pošteno očedili, nekateri v tuš kabini (kot WC, samo brez luknje), drugi kar na prostem v družbi krav. Končno smo imeli priložnost splahniti tudi petega člana ekipe, našega džipa. Nadaljevali smo po majhni cestici, za katero naš znanec v info centru v Karakolu ni bil prav prepričano, če jo bo naš terenec zmogel in kmalu zabredli v pravo divjino. Probat ni greh, baje, pa smo šli. S Perotovim GPS-om in majhno pomočjo lokalca smo le dobili cestico, ki je vodila v pravo smer. Najprej smo se prebili skozi ozek kanjon v zeleno dolinico, nasproti so občasno pripeljali kolesarji – glej, še eni pohajači! Počasi smo se vzpenjali v hrib in po boljšem in slabšem makadamu napredovali po dolini v vedno bolj skalnato pokrajino. Avto je potreboval počitek, da se malo ohladi, mi pa malico. Nad cesto je mimo nas prijahal možakar na osličku in nas pozdravil. Kmalu smo se znašli med samimi skalami, brez znakov življenja z izjemo dveh konjenikov, ki sta prijahala nasproti. V objemu skalnatih gora smo se spraševali, kje za vraga gre pot tu čez? Makadam je postajal vedno slabši, z vedno večjimi luknjami in skalami na poti, potrebno je bilo vedno več logističnih sklepov, da je Winko vse štiri gume cele prepeljal čez. Nekoliko višje je sledil še en daljši ohladitveni postanek. Z odprto havbo smo se pred mrzlim vetrom skrivali v avtu. Začeli so se nabirati temni oblaki, z gorskih sten so pokljali ledeniki in sproženi kamni, vse skupaj ni dajalo občutka, da se bo to dobro končalo. Padla je odločitev, da trije nadaljujemo peš, da razbremenimo in posledično dvignemo avto. Bili smo pod vrhom 3893m visokega prelaza Tosor Ashuu in ko je bil avto srečno čez najbolj zdelan del poti, smo se zopet lahko skrili pred mrzlimi dežnimi kapljami. Z vrha se je razkril pogled na drugo stran, široko travnato in na pogled veliko bolj prijazno dolino, med dežnimi oblaki in sončnimi žarki se je pokazala tudi čudovita mavrica. Veliko bolj vzpodbudno! Cesta se ni nič kaj izboljšala, premetavalo nas je kot cunje v pralnem stroju. Preostanek popoldneva smo sledili reki po dolini z občasnimi prebivalci: konji, kravami, ovcami, kozami, svizci in nekaj orli. Pot je bila in občasno je ni bilo. Ali pa jih je bilo več in smo izbrali tisto, ki je izgledala bolje. Treba je bilo prečiti vse pritoke reke, čez nekatere so bili vidni ostanki mostov. V enem delu je cesta izginila in znašli smo se na bregu reke ter iskali najnižjo vodo za prečkanje še enega pritoka in nato po razritem kolovozu nazaj na cesto. Vse skupaj zelo adrenalinsko! Lekcija 5: v Kirgizijo za voznika vedno vzemi Winkota s sabo. Tudi prehodi čez strma melišča niso bili nič kaj prijetni. Začelo se je temniti. Naš plan za to noč je bila kakšna jurta zraven toplih vrelcev, vendar nismo opazili ne vrelcev, ne jurt. Smo pa dobili kupček šotorov in dva kombija na travniku in voznika sta znala angleško: da so vrelci malo za nami in neke jurte 3 – 5 kilometrov naprej. Vrelce smo kar pozabili in se odpeljali naprej. Kako neka količina izgleda v Kirgiziji vemo: 15 minut = 3 ure, torej 3, mogoče 5 kilometrov = ?? Kakorkoli, vozili smo se, dokler nismo obupali. Potem smo parkirali na travniku, z Matjažem sva si postavila šotor, Winko in Pero pa sta prespala v avtu. Sledila je ledena noč (še vedno smo bili okoli 3000 metrov visoko), veter je zavijal in še v spanju so me preganjali strahovi o volkovih.
|
8. dan (21.8.):
dolina reke Balgart - Narin
Z jutranjo svetlobo je veter ponehal, za spomin na noč so po platnu trkale le še občasne dežne kaplje. Prvi sončni žarki so nas zvabili iz šotora na plano, v prostrano travnato dolino reke Balgart, obkroženo s tri in štiritisočaki. Na drugi strani doline se je čreda konj odpravljala do vode in naprej na nove pašnike. Cela dolina je bila polna čred konj, ki so se mirno pasli ali razposajeno dirjali. Nadaljevali smo v smeri proti mestu Narin in iz široke doline počasi zapeljali v ožji kanjon. Večkrat smo prečkali reko in Pero, ki je ta dan vozil in uspešno zadeval večino lukenj na cesti, je bil srečen, da jo je lahko prečkal preko bolj in manj zaupanja vrednih mostov. Kmalu smo vozili po bolj poseljeni pokrajini in odseki asfaltne ceste so nas popeljali v mesto Narin. Najprej smo se ustavili v info centru, kjer smo za 1200 somov/osebo kupili dovolilnico za vožnjo ob kitajski meji proti jezeru Chatyr Kol in Winko je končno prišel do pravega kafeta. Naslednja postaja: prenočišče. Pero je odkril epsko ime hotela: Celestial Mountain Guest House in seveda je pri tem ostalo. Nekje med hišami in starimi bloki se je skrival naš hotel, kjer smo za 1700 somov na sobo za 2 osebi dobili še zajtrk. Fantje so šli ven na večerjo, jaz pa sem prisegala na svojo pašto. Tokrat s tako pekočo omako, da sem si želela, da ne bi bila lačna! Ker je minilo že več dni, odkar smo imeli na razpolago zgledno kopalnico in toplo vodo, je bilo za izkoristit priložnost in po temeljiti čistki smo se vsi počutili bolj človeško. Sledil je zadnji opravek dneva, lov na trgovino (jutri naj bi bil praznik in bo vse zaprto). Z Winkotom sva obiskala še lokalno tržnico in od prijazne punce, ki je celo znala angleško, za dobre 3€ nakupila tri vrečke sadja. V hotelu smo se zaradi prvih znakov prebavnih težav okrepčali s pestro ponudbo domačih šnopcev ter jih poplaknili s pivom.
|
9. dan (22.8.):
Narin - Tash Rabat
Iz Narina smo se povzpeli čez prelaz Char Ashuusu do odcepa proti mestecu Ak-Muz in sledili dolini čez prelaz Kindi Ashuusu do prve kontrole. Pokazali smo dokumente in dovolilnico, nekaj minut zmrzovali v vetru in na hitro razkazali vsebino avta, potem so nas spustili naprej. Čez nekaj kilometrov smo pri drugi kontroli ponovili vajo. Po še kar zgledni cesti smo nadaljevali po široki dolini, obkroženi z zasneženimi hribi in se v objemu sončnih žarkov izmikali dežnim oblakom. Tudi ta pot ni bila brez težav, ponekod so bili mostovi porušeni. Na voljo smo imeli več obvozov, s časom pa smo ugotovili, da je najbolje peljati po najbolj zvoženi poti ne glede na to, kam pelje, važno da v pravo smer. Večkrat smo morali prečkati široke struge rek in nekajkrat smo prav lepo oprali avto. Da se približujemo kitajski meji smo opazili po vrstah ograj z bodečo žico in kmalu smo zavili na asfalt pred mejnim prehodom. Po gladki cesti smo naredili ovinek okrog jezera Chatyr-Kul (ideje za kopanje so zopet propadle, zunaj je bilo kot v zamrzovalniku z dodatno vklopljeno ventilacijo!) ter nadaljevali proti severu. Spet kontrola, tokrat pri izstopu iz varovanega območja. Poleg standardnega postopka smo morali vojaku dopovedati, da nismo prišli iz Kitajske, ampak iz Narina. Še prehitro smo zapustili udoben asfalt in že zavili proti zelo dobro ohranjeni postojanki na nekdanji svileni cesti – Tash Rabatu. Pred kamnito utrdbo je Pero slišal nič kaj dober zvok. Guma pušča! Med jurtami smo celo dobili mehanika, ampak nam ni mogel pomagati, za popravilo bi se morali odpeljati v najbližje, 80km oddaljeno mesto At-Bashi. Tako smo spuškano gumo nadomestili z rezervno (ki pa tudi ni bila v prav zavidljivem stanju, na robu je grozila že kar lepa razpoka…) in si najprej ogledali notranjost postojanke. Med debelimi kamnitimi zidovi so se skrivale številne sobice s kupolastim stropom in odprtino za svetlobo. Od zadaj smo lahko splezali tudi na zidove in streho in si ogledali dolino z malo višjega položaja. Popravilo gume smo preložili na naslednji dan in se najprej odpeljali v bližnji jurta kamp in se razkomotili. Medtem, ko so ostali šli na večerjo, sem bližnjim konjem, ki so ves dan zvezani čakali na morebitne turiste, odnesla dve jabolki, a na moje presenečenje, zanje niso bili zainteresirani, večinoma so kar odmikali glave. Bilo je mraz. Ledeno mraz. V jurti sem popolnoma zmrznila in vsi smo bili neizmerno zadovoljni, ko je prišel lastnik in kamin napolnil s posušenimi živalskimi iztrebki ter zakuril. Fantje so sicer morali ponoviti vajo, potem pa se je ogenj le vžgal in tako je segrelo, da smo se vsi odkrivali. Matjaž je začel groziti, da bo šel spat ven.
|
10. dan (23.8.):
Tash Rabat - Song-Kul
Med zlaganjem tetrisa v naš prtljažnik je mimo prišel nizozemski par, da če smo mi ti Slovenci v kampu. Očitno nam rase sloves… Da gresta vsako leto v Slovenijo na dopust in da jima je res všeč. Pa je stekla debata in smo ugotovili, da delamo ravno obraten krog po Kirgiziji ter si izmenjali nekaj nasvetov. Za njimi je prišla lastnica kampa in nam razložila, kje v mestu At-Bashi naj zamenjamo gumo. Nekaj v zvezi z mošejo in gumo ob cesti. In res, med vožnjo po mestu najprej zagledamo mošejo in na nasprotni strani ceste pokonci postavljeno avtomobilsko gumo. Podolgovata sobica z okencem, v njej mlad fant in otrok. Winko si je zapomnil: PAČINIT KALESA, DRKA (popravit gumo, luknja) in je delovalo. Za 100 somov je bila luknja zapolnjena in s fantovo pomočjo tudi hitro pritrjena nazaj na svoje mesto. Ustavili smo se še v bližnji avtopralnici in se postavili v vrsto, ko je do nas prišel možak in nam začel razlagati, da je v bližini čudovit slap, ki ga moramo videti. Končnih navodil nismo dobili, ker je moral nekam iti, mi pa smo se naveličali čakanja in tako smo šli po njegovem nasvetu nekam v smeri proti slapu ter za navigacijo zopet spraševali skozi okno: vodopad? Ni trajalo dolgo, da smo se pošteno izgubili in pristali pred osamljeno kmetijo ter opustili plan. Odpeljali smo se nazaj v bližnji Narin ter si privoščili obilno kosilo. Ob odhodu iz mesta smo videli kozo na havbi avtomobila, kako obira drevesne liste. Lekcija 6: ne parkiraj pod drevesom. Siti in zaspani smo se prebijali naprej po puščavnati dolini proti mestu Kazarman. V kraju Ak-Tal smo zavili proti severu in zagledali tablo za jezero Song-Kul. Hm, pravzaprav smo sedaj še najbližje, najbolje da se najprej zapeljemo do jezera. Zmenjeno, še prej pa v zadnjo vas iskat vodo in pivo. Piva nismo dobili, vodo pa smo za prvo silo natočili kar iz pipe ob cesti. Za tuš bo, če ne drugega. Kmalu smo se iz doline že dvigali po neskončnih ovinkih čez prelaz proti jezeru in se znašli na še enih travnatih poljanah s konji, na nebu pa dežni oblaki. Matjaž je s svojo hitro vožnjo (res nima potrpljenja po makadamu…) in neupoštevanjem malo prevelike luknje avto skoraj popeljal s ceste, ampak ga je s hitro reakcijo le rešil. Od nas pa seveda slišal… Ob jezeru smo zavili na levo in izbrali nekoliko manjšo skupinico jurt, kjer smo eno dobili tudi zase. Sprehodili smo se do obale jezera, vendar nas močvirnata tla niso pustila blizu, zato smo modro vodo opazovali od daleč in spremljali dežne oblake, kako so se vili po nebu in prečili gore na nasprotni obali. Fantje so potrebovali malo rekreacije in si v družbi konj privoščili nogomet, Pero pa z domačini še igro ČOČKO (prašič), podobno kot naš osel. V jurti so nam zopet zakurili, tokrat je bila toplota prijetna in je trajala skoraj vso noč.
|
11. dan (24.8.):
Song-Kul - Jalal-Abad
Zjutraj sem opazovala opravila domačinov. Najprej so ujeli zvečer spuščeno mulo (čez noč je bila prosta, a da bi jo lažje ulovili, so ji zvečer zvezali noge) in šli z njo po čredo konj ter žrebičke ponovno zvezali na v tla vpeto vrv, kjer bodo ostali do večera, da bodo njihove mame lahko molzli. Za tem so ulovili še konja, ki je s prav tako zvezanimi nogami na vsak način poskušal zbežati, a brez uspeha. Tudi on bo do večera osedlan stal zvezan pri kolu, če bi ga morda potrebovali. Za tem so iz ograde spustili krave ter koze in ovce, z izjemo ene, ki je končala na krožniku. Medtem sta se iz postelje pobrala tudi Pero in Matjaž, oba zelo slaba in z bolečinami v trebuhu. Prtljago in njiju sva z Winkotom naložila v avto in odpravili smo se proti mestu Osh, ki naj bi bil današnji cilj, a že na vrhu prelaza smo morali ustaviti, saj je bil Matjaž preveč slab za nadaljevanje. Oba bolnika sva nafilala s tabletami in medtem, ko smo čakali, da primejo, sva se z Winkotom odpravila na hribček nad prelazom. S ceste je izgledal sprehod enostaven, vendar sva kar pošteno grizla v hrib in na 3000 metrih sem skoraj izdihnila pljuča. Z vrha pa prelep razgled na jezero, travnato planoto in na drugi strani dolino, v katero se bomo ponovno spustili. V tem času so tablete zagrabile in lahko smo nadaljevali pot. Po še kar zglednem makadamu smo prečkali prvi prelaz, 2625m visok Kara-Koo Ashuusu, čez katerega je zaradi neštetih ovinkov še meni delalo slabo. Prva civilizacija dneva je bilo mestece Kazarman, od koder naprej smo računali na asfalt. Ah ja, optimisti… Še vedno makadamska cesta nas je vodila skozi popolnoma divje travnate doline, obkrožene s hribi, mimo nadvse nenavadnih kanjončkov in čez še en prelaz, 3318 metrov visok Kok-Art Ashuusu. Ta je bil pa res neskončen. Iz čistega dna doline nešteto ovinkov do vrha in na drugi strani še več ovinkov, ki so bili speljani po obeh pobočjih hriba. Seveda makadam. Na žalost je samo polovica ekipe uživala v premetavanju. In razgledu. Pa kravah, ovcah, kolesarjih in kamionih na cesti. Z izjemo kratkih a pogostih postankov za WC in enega za malico smo ta dan v enem kosu prevozili 300km makadama. V mestu Jalal-Abad se je kalvarija za bolnika končala, pa tudi zame, saj me je slabost vedno bolj uničevala. Dobili smo hotel in vsi trije smo se pometali po posteljah, le Winko si je zunaj privoščil spodobno večerjo.
|
12. dan (25.8.):
Jalal-Abad - Sari Mogol
Ponoči sem letela iz postelje direkt v stranišče, se skoraj spotaknila ob Winkota, ki je imel ležišče na tleh in ga toliko da ne pobruhala. Pero in Matjaž sta se počutila bolje, zato smo se odpravili na hotelski zajtrk, kjer so se napokali predvsem z jajci (pojedli so še mojo porcijo), jaz pa sem raje ostala na čajčku. Takoj ob hotelu smo imeli priložnost izkoristiti avtopralnico. Po dobri uri in 500 somih je naš avto končno dobil bolj zgledno podobo. V bližnji trgovini sem se za na današnjo dolgo pot opremila s sadnim sokom in kašico. V tem času smo ugotovili tudi, da naša guma spet pušča. Še hiter obisk pri vulkanizerju (zdaj smo že vedeli, da je njihov znak postavljena guma ob cesti), ki je gumo sicer popravil, vendar pokazal, da ni več v najboljšem stanju. Nadaljevali smo proti jugu. Mimo mesta Osh se je nenormalno vleklo. Moja edina želja tega dne je bila, da pridemo čim prej na cilj, vmesni čas sem se trudila zapolniti s spanjem in učenjem cirilice (kar dobro zaposli možgane, da ne mislijo na to, kako neznosno je življenje v danem trenutku). Vse, česar se iz neskončnih ovinkov proti jugu spomnim, so pogoste črede živali na cesti, ki jih podijo jahači in kamionov na široko obloženih s pokošenim senom. Ob poti smo srečali še Španca, ki s svojim nenavadno visokim kolesom potuje proti Indoneziji. Zakaj tako visoko kolo? ''To make people smile!'' Čez 3615m visok prelaz Taldik Ashuu smo se končno spustili v ciljno dolino in na mojo srečo je bil do kraja Sari Mogol ves čas čudovit asfalt! Tam smo parkirali pred Leninpeak Guest House in se zmenili za prenočišče (1000 somov na osebo z vključeno večerjo in zajtrkom). Glede na naše zdravstvene težave je bil edini pomislek WC, ki je bil sicer zgleden, a en sam za vse prebivalce hostla. Pa tudi to se je srečno izteklo. Po krajšem počitku smo bili vsi pripravljeni na večerjo, ki je bila skrbno pripravljena tako za mesojedce, kot tudi za vegetarijance in vegane. Kako sem bila srečna! In vsi ostali tudi, saj ves dan nismo praktično nič jedli. Fina župca in solatka pa še ajda s krompirjem, prava vege pojedina v teh krajih! Spoznali smo Slovaka, fotografa, ki živi na Nizozemskem in je zadnje 4 dni preživel pod vznožjem 7134m visoke gore Peak Lenin ter fotografiral nomadske družine. Malo smo si izmenjali vtise in štorije s potovanja po Kirgiziji (predvsem mu je bila všeč naša dogodivščina z vojaki na mejni kontroli) ter mu za lažje spanje ponudili naš domač šnopc. Opisal ga je kot razkužilo, ki ubije vse – kar je slabega in kar je dobrega!
|
13. dan (26.8.):
Sari Mogol - Osh
Zjutraj sem se še vedno počutila nekoliko švoh, Pero je imel vročino. Zajtrk nas je malo spravil k sebi, nato pa smo se zapeljali proti izhodišču za vzpon na Peak Lenin. V info centru so nas poslali proti jugu in čez most, nato naj se držimo desno. Malo smo se lovili, a le prišli čez most, nato pa se po navodilih držali desno, razen tam, kjer je cesta na levo izgledala bolj zvožena in je sledila daljnovodom v dolino pod sneženo gmoto pred nami. Vozili smo se mimo čudovitih jezerc in vedno bolj proti belini ter malo naprej od kampa jurt pustili avto. Peš smo se s planote spustili v rečno strugo, čez most prečkali sivo vodo in se nato vzpeli na drugo stran. Že na ravnem sem bila brez moči, vzpon me je pa popolnoma izmučil, zato sem se odločila, da fantov ne bom zaustavljala in bom raje na toplem soncu počakala na njihovo vrnitev. Udobno sem se namestila na tla in se oblekla vse kar sem imela s sabo ter iz rukzaka vzela daljnogled. V naslednji uri sem na bližnjem pobočju opazila nekaj divjih jakov in sledila alpinistom na poti do baznega tabora in naprej proti vrhu Peak Lenina. Za nekaj minut se je tudi sam gospod Peak Lenin pokazal izza oblakov in, čeprav na res impozantni ledeni gmoti, ni bil sam vrh nič kaj presunljiv. Vseeno, prvi 7-tisočak, ki sem ga videla v živo! Prvi se je vrnil Pero, ki je hitel na toplo v avto, kmalu za njim sta prišla še Matjaž in Winko. Kot napovedano so se začeli nabirati oblaki, zato smo se vrnili. Pogumni Winko ni mogel iz svoje kože in se je na hitro ohladil v enem izmed mrzlih jezerc. Baje, da je bila voda bolj topla, kot pa veter zunaj! Sledila je ista pot nazaj proti Oshu in poleg res čudovite narave, ki me prejšnji dan iz znanih razlogov ni preveč navduševala, so na cestah zopet kraljevale črede živali in prepolni kamioni sena. V bližini Osha je promet postajal vedno bolj kaotičen, dvakrat so nas prehitovalci iz nasprotne smeri skoraj izrinili s ceste. Lekcija 7: tisti, ki prehiteva, ima absolutno prednost. Skozi impozanten vhod smo prispeli v mesto in po nekaj obračanja in povpraševanja smo le dobili hotel v nekakšni kitajski soseski. Tudi tokrat sem fante pustila same, da so šli v mesto na večerjo in ker jih ni bilo nazaj kar nekaj časa, sem predvidevala, da tudi žurat.
|
14. dan (27.8.):
Osh - Sari-Chelek
Slavni Osh Bazar. Raziskovali smo neštete stojnice, kjer so prodajali vse, od hrane do motornih žag, ter se prerivali skozi ozke prehode. Winko se je oborožil z vrečkami suvenirjev, daljši postanek je bil samo pri izjemno zgovorni ženkici z ogromno stojnico začimb, kjer smo spraševali, kaj je kaj in izbirali najbolj mamljive sestavine. Vmes je mimo prišel možiček z vozičkom in se ustavil pri nas ter vsakemu posebej stisnil roko in se posmejal, nato pa odšel naprej. Sprehodili smo se še skozi zabaviščni park ter čez manjši trg, na katerem je bilo parkirano letalo, nato pa se v restavraciji včerajšnje večerje, do sitega napokali. Pred hotelom je bil naš avto še vedno zaparkiran. K sreči je imelo parkirišče nekakšnega upravljalca, ki je hitro zrihtal zadevo, da smo lahko nadaljevali proti severu. Izrivanje s ceste se je umirilo šele, ko smo se malo bolj oddaljili od urbaniziranih mest in v vsem tem kaosu spet prav nas najdejo policaji pri prekršku! Matjaž je prehiteval čez polno črto. Tokrat so mislili resno in nam hoteli napisati pravo kazen (v tem primeru bi Matjažu pobrali vozniško ter mu ga vrnili šele, ko bi prinesel potrdilo o plačilu kazni), vendar smo se uspeli izpogajati za plačilo 5000 somov na roke. Naprej smo vozili kot angelčki, še kombajna nismo prehiteli v naselju. V avtu je zasvetila lučka BREAK in po strokovnem pregledu smo ugotovili, da je zavorno olje na minimumu. Ustavili smo se pri prvem mehaniku in mu s pantomimo in kazanjem težave pojasnili, kaj je narobe. Vse, kar smo se v angleščini uspeli sporazumeti, je bilo, kdo vse igra igrico Dota. V nekaj minutah je nekdo prispel z našim oljem in za 200 somov (v ceno je bil menda vštet popust za turiste) so nam pomagali dotočiti olje. Del poti smo nato vozili tik ob meji z Uzbekistanom, na kar je nakazovala samo bolj zmajana mejna ograja. Še višje proti severu smo zapeljali skozi prvi tunel, ki smo ga srečali v tej državi! In takoj za njim je bil velik razpadajoč most. Seveda se je bilo treba peš sprehoditi čez, da smo lahko natančno pregledali vse luknje v asfaltu ter potestirali njegovo trdnost. Malo naprej smo zavili z glavne ceste proti današnjemu cilju, Sari-Chelek Nature Reserve (za to jezero sta nam povedala tista dva Nizozemca, da se ga splača obiskat). Nekaj časa smo še nadaljevali po asfaltu, nato pa prešli na makadam in zaradi pozne ure začeli iskati prenočišče. Tretji poskus je bil uspešen in dobili smo čudovito hišico z več sobami (in bili smo edini, baje, da je sezona mimo) in odlično kopalnico in celo toplo vodo – loterija (z možnostjo usmrtitve: tik pod tušem je bila vtičnica za bojler…)!
|
15. dan (28.8.):
Sari-Chelek
Danes je bil dan za relax. Najprej smo si privoščili močan zajtrk, ki nam ga je pripravila prijazna lastnica, nato pa smo se odpravili proti jezeru. Najprej smo šli skozi eno kontrolo, kjer so vzeli podatke avta in voznika. Obiskali smo še presenetljivo drago trgovino (brez piv na tak dan pač ne gre), nato pa skozi še eno kontrolo, kjer so hoteli imeti vstopnino: 400 somov/osebo + 100 somov za avto. Do nadaljnjega sta nas spremljala razrit makadam in neskončni ovinki. Odpeljali smo se mimo prvega jezera in kmalu obstali na parkirišču, kjer smo pustili avto in se peš odpravili k jezeru Sari-Chelek. Kristalno modra voda se je razlivala med visokimi hribi, nad katerimi so sicer grozili sivi oblaki. Za nas tri je bila prijetno hladna voda preveč mamljiva, Matjaž pa si ni dal sile. V vodi je bilo prav prijetno osvežilno, sušenje na mrzlem vetru pa je bilo prav druga zgodba. Nekaj uric smo lenarili na plaži, nato pa nas je prepodilo grmenje. V spremstvu dežnih kapelj smo se odpeljali nazaj v dolino. Odločili smo se, da bomo še eno noč prespali pri naši prijazni gostiteljici. Pred hišico je bil parkiran motor in ko pogledamo tablico, nam gre na smeh. Italijan! Sredi Kirgizije smo našli še enega soseda! Winko in Pero sta iz trgovinice prinesla vodko (za 120 somov jo je pa res treba kupit!) in tako se je žur, ki se je tam tako ali tako že dogajal, dodobra razvil. Pod pokritim plesiščem je že nabijala muzika in plesalo je vse, mlado in staro. Perota so zvabili na plesišče, kjer so ga oblegale najstnice. Na njihovo žalost so Winkota otroci premamili z odbojko, jaz sem zaradi še vedno ne preveč dobrega želodca raje počivala, Matjaž pa je delal družbo malo meni, malo njim. Ko sem naslednjič prišla ven, so domačini že odšli in pitje vodke (v igri je bila že druga steklenica) se je ob klepetu z Italijanom nadaljevalo. Motor je poslal v Kirgizijo in za en mesec prišel sem pohajat, da pa ga pokrajina ni preveč navdušila, so domače Alpe vseeno lepše. Jaz sem se nato spravila v posteljo, drugi dan nas je čakala dolga vožnja. Ob 11h zvečer me je lastnica prišla budit: ''Your friends, drinking and dancing, it's time, go to sleep.'' Grem ven, glasba na glas, na plesišču samo še slovenski trio, ki je glasno žural na narodnozabavne komade. Vse kar mi je šlo po glavi je bilo, da kakšni so, delajo kažin, družina pa tako lepo skrbi za nas. Sem jih okregala in poslala spat, pa še to so delali tak šunder, da se mi je Italijan prav smilil.
|
16. dan (29.8.):
Sari-Chelek - Toktogul
Matjaž me je zjutraj pomiril, da so bili zmenjeni z lastnico, da lahko žurajo, dokler jim ne reče, da je čas za tišino. Zakaj sem bila jaz posrednik, pa ne vem. Winkota in Perota sva pustila spat, saj sta najbolj izkoristila včerajšnji žur (ustavilo se je pri tretji steklenici vodke… če je pa 120 somov približno 1,5€!), midva pa sva se odpravila na zajtrk in sprehod. Kasneje sva ju morala zmetati iz postelje. Po nočni izmeni sta bila res zdelana. Perota sta tuš in zajtrk spravila k sebi, medtem ko Winko ni imel take sreče. Ob 2h popoldan smo se končno odpravili na pot in kmalu nam je spet zasvetila lučka za BREAK. Winko je upravičeno sumil na puščanje – z zadnjega levega kolesa je curljalo. Tako smo z vedno manjšo količino zavornega olja prevozili še 60km do mesta Tash Komur, kjer so bili vsi mehaniki zaprti. K sreči je ob glavni cesti vedno delavno in tam so nam za 1000 somov zablokirali zavoro na tem kolesu (iz zamaška plastenke je izrezal krogec in ga vtaknil v cevko). Do Bishkeka naj bi zdržalo. Ob 5h popoldan smo lahko nadaljevali. Današnji cilj je Talas, ampak več kot očitno do tja ne pridemo. Skozi ozko rdečo dolino z zajezenimi jezeri in nato okrog čudovitega jezera Toktogul, ki je bilo ujeto med neskončne hribovite travnike, smo prišli do mesta Toktogul in tam zaključili dan. Pri prvem znaku za hotel je lastnica sedla z nami v avto (to je bil kar podvig, pri že tako napolnjeni vsebini avta…) ter nas odpeljala do nekih kontejnerjev, zamaskiranih v hiške. Za 300 somov/osebo smo dobili prenočišče, ki je sicer malo smrdelo po sosednjem kurniku. Zbutali smo se po posteljah (moja je imela samo vzmeti, zato sem bila zvita kot v viseči mreži). Celo noč so nas pikali komarji (še Matjaža!) in kuhali smo se od vročine.
|
17. dan (30.8.):
Toktogul - Talas
Plan danes: čimbolj zgoden štart, čim prej v Talas in čim prej dobit navodila za kakšno turo po tamkajšnjem pogorju. Pred 7h zjutraj smo že bili v avtu in se skozi ozek kanjon vzpenjali v široko travnato dolino. Vode za čiščenje sprednje šipe nam je zmanjkalo, zato sem odprla sovoznikova vrata (okno se je od vseh naporov namreč spuntalo in se ni želelo več odpreti) in s plastenko oblila šipo. No, bolj kot šipo, sebe. Med vožnjo to vsekakor ni bila dobra ideja. Ker je bila ena šola premalo, je skozi svoje okno isti manever poskušal izvesti še Winko. Z istim rezultatom. Pero kar ni mogel verjeti, kaj nama gre po glavi. Lepa in široka, a sicer zelo prometna cesta (to je glavna povezava z Bishkekom), nas je kar zapeljala in skoraj smo zgrešili odcep za Talas. Še dobro, da sta mogočen vhod in rdeč konjeniški spomenik pritegnila našo pozornost. V ekstremno hitrem času smo prišli v dolino Talasa in tudi v mestece, kjer smo zaman iskali info center. Tako smo se za nosom (beri: s pomočjo Perotovega GPSa) podali na cesto, ki je vodila v približno pravo dolino, Bash-Tash. Še preden smo prispeli med hribe, je čez cesto že bila rampa in za 220 somov/osebo smo lahko vstopili. Skozi ožji kanjon s čudovito in mamljivo reko smo prišli v širšo dolino in nato na prostrane travnike, kjer so bile posejane jurte, v katerih so živeli domačini. Cesta je postajala vedno slabša (naš avto se je tako matral, da smo ga dvakrat hladili) in končala se je pred kupom skal. Dobro smo se oblekli in zavili v vse, kar smo imeli s sabo, v nahrbtnike zložili nekaj hrane in pijače in se peš odpravili po potki, da se malo premigamo. Prispeli smo do manjšega jezerca, kjer je Winko končno odkril skalo, s katere bi lahko skočil v vodo. Po manjšem vzponu smo prispeli do večjega jezera, ki se je razpotegalo čez vso dolino. Ob poti smo srečali čredo ovc, psa ter pastirja, ki nas je malo povprašal, od kje smo in kako se imamo. Spustili smo se do čudovite peščene plažice in če le ne bi tako neznosno in ledeno pihalo, bi se tu lahko ves dan kopali. Po obali smo pobirali dele okostja neznane živali in nadaljevali pot okrog jezera. Čez nekaj potočkov, reko in malo bolj močvirnat travnik smo odskakljali mimo nekaj pozornih konj, nato pa se po skalnatem melišču prebijali nazaj proti avtu. Z mahom poraščenih skal in iskanja najboljšega prehoda smo bili kmalu siti in za piko na i mi je pri zadnjem prečenju reke spodrsnilo, da sem v čevelj zajela nekaj mrzle vode. Z veseljem smo se skrili v zavetje avta. Winko se nato vseeno ni odločil za skok v jezerce (je moralo biti pa res mraz!). Sledilo je par trenutkov tišine, saj od obratu ključa avto od sebe ni dal življenja. Tudi v drugo ne in v tretje tudi ne. O-o… V četrto je nato uspelo. Uf, odleglo! Zdaj ga ne ugašamo, dokler ne pridemo do civilizacije! Pa ni bilo lih tako… Med vožnjo po makadamu nazaj proti Talasu je Winko ustavil avto in šel nekaj preveriti. Pogledam zadnjo desno gumo – ne! Popolnoma smo jo razcefrali! Nov problem. Dvigalka ni dovolj visoka za zamenjat gumo… tako smo najprej dvignili avto toliko, da smo ga lahko podstavili z večjim kamnom, da smo lahko nato dvigalko podstavili s še enim kamnom. Do mesta smo držali pesti, da rezervna guma zdrži in se pačili ob vsaki zadeti luknji na cesti. Po nasvetu vulkanizerja lahko takšno gumo dobimo samo v Bishkeku in tako je padla odločitev. Danes prespimo tukaj, jutri pa direkt v Bishkek po novo gumo. Poiskali smo hotel/blok, kjer smo najeli dve stanovanji, vsako za 800 somov. Na toplo vodo smo morali počakati do 7h zvečer in še te je hitro zmanjkalo.
|
18. dan (31.8.):
Talas - Bishkek
Nekaj pred 8h zjutraj na hodniku srečava Winkota: Pero je zopet slab. Štart je bil tako premaknjen na 10h. Tako smo zopet potovali nazaj po dolini in proti Bishkeku, mene pa je moje nedelujoče okno spravljalo ob živce, saj skozi umazane šipe nisem mogla fotografirati. Ker je bil Pero slab in se je Winkota prijel sloves uničevalca gum (pri obeh primerih je bil on voznik), je vozil Matjaž in pravi čudež je, da je guma sploh preživela (Matjaževo sposobnost zadevanja edine luknje na cesti poznamo še iz Ukrajine…). Iz doline smo se še zadnjič povzpeli čez 3586m visok prelaz in serpentinam kar ni bilo konca. Vrh prelaza nam je bil prihranjen, saj so zadnje serpentine nadomestili s tunelom. Pred njim pa tabla za kamione in rdeča luč. Nismo bili prav prepričani, a ko so ostali avti zapeljali v predor, smo jim le sledili. Spust nič kaj drugačen kot vzpon, le veliko daljši, spustiti smo se morali namreč za 2500 metrov. Vsa bližnja pobočja so bila prepredena z ovinki in na koncu smo sledili reki na dnu ozke dolinice. Poseljenost pokrajine se je zgoščevala in ustavili smo se pri prvem vulkanizerju. Nič ne bo, Bishkek. Drugi je bil bolj uporaben in nam je na telefonu pokazal točno lokacijo, kje dobimo gumo. Pridemo tja, prodajo samo novo in to v paru. Nas pošljejo na tržnico nekaj ulic za njimi. Bolan Pero in Matjaž, ki ga je dodobra znerviral promet, sta ostala v avtu, z Winkotom pa sva se sprehodila po avto bazarju. Če sestavljaš nov avto, dobiš vse dele tukaj, če se hočeš znebit starega, ga pripelješ sem in razstaviš. Med neštetimi kontejnerji si dobil prav vse, kar ti pade na pamet. Le naših gum ne. Vsaj ne dobrih. Ni nam ostalo drugega, kot da za pomoč prosimo našega Sergeja. Ker nismo bili daleč, smo se kar zapeljali do naslova agencije in tam je starejši možak poklical Sergeja, ki je prišel, kot je bilo rečeno, čez točno 10 minut. Ni kompliciral, zmenili smo se, da mu uničeno gumo pustimo in bo on zrihtal novo, do jutri, ko vrnemo avto, pa vozimo z rezervno. Povedali smo mu tudi za težave z zavorami, tudi to ni bilo problema, nismo mi krivi, nič ne plačamo (razen gume seveda). Ker je dneva zmanjkalo, je obisk Ala Archa National Parka na jugu Bishkeka odpadel. Dobili smo čudovit hostel (z bazenom!), se do njega nekajkrat konkretno izgubili, nato pa odpravili na večerjo. Ker ni imel nihče želje voziti v prometnem kaosu, smo vzeli taksi, ki nas je za 150 somov odpeljal do indijske restavracije Sugar&Spice. Vse je bilo slišat tako dobro, da smo naročili preveč in zraven umirali od pekočine! Za ohladitev smo se sprehodili po mestu proti trgu Ala Too, kjer naj bi bila nekakšna prireditev za praznik (to nam je omenil sostanovalec iz hostla). Po poti smo občudovali ognjemet in kmalu je iz nasprotne strani prihajalo vedno več ljudi. Ah, smo zamudili! Pridemo na trg in linije policajev s svojimi piščalkami že podijo ljudi domov. Podali smo se peš do hostla skozi parke, dokler si ni Pero zaradi svojega počutja zaželel taksija. Vmes so nas kamioni s cisternami, ki so ob 11h zvečer z vključenimi sirenami divjali po mestu in ceste škropili z vodo in milom, skoraj okopali.
|
19. dan (1.9.):
Bishkek
Pero si je zadnji dan v Kirgiziji zaželel počitka v hostlu, mi trije pa smo se po močnem zajtrku z avtom odpeljali na tržnico poimenovano Osh Bazar. Ko smo prišli tja, smo ugotovili, da smo se prvi dan prav tam mučili skozi gužvo (poleg avtov se je na ulici znašlo še nešteto ljudi in vozičkov). Razen tega, da je bila ta tržnica veliko večja od vseh, kar smo jih doslej obiskali, je bila ponudba enaka, le bogatejša. Nekaj ur smo zapravili z izgubljanjem skozi ozke prehode med stojnicami in klepetanjem s prodajalci, nato pa se vrnili v hostel. Očitno so antibiotiki popustili, saj je tudi Winkota dohitelo slabo počutje, zato se je pridružil Perotu. In tako je čast zadnje vožnje z našim avtom pripadla nama z Matjažem. Najprej sva ga natankala, potem pa na poti proti agenciji zavila še v avtopralnico, kjer so ga za 350 somov očistili, da je še dišal po novem (zaradi popularnih makadamskih cest in velike količine prahu v avtu, z baromatom sperejo tudi okvirje vrat v notranjosti avta, ko vidiš prvič, kar ne moreš verjet)! Nekaj minut čez 4h smo avto parkirali pred agencijo Russian Troika, kjer je starejši možak pregledal avto in nam vrnil depozit ter odbil 70€ za novo gumo. Ko sva pešačila nazaj, se je mimo v taksiju pripeljal Sergej. Zahvalila sva se mu za vse. Naš sicer ne več najlepši, ampak super džip nas je popeljal več kot 4000 kilometrov po celi Kirgiziji, tudi po ne preveč zavidljivih cestah. Preden sva vzela njegov taksi, smo se poslovili, nato pa naju je odpeljal do še ene vege restavracije, ki pa je bila žal zaprta (malo idealistično bi bilo pričakovati, da bo vege restavracija uspevala v takšni državi…). Zato sva se mimo Trga svobode, na katerem je sredi spomenika v obliki jurte gorel Večni ogenj in še enega trga, čez katerega so po fontani galopirali bronasti konji, sprehodila do naslednje restavracije na mojem spisku z imenom Social Caffee. Verjetno najdražji lokal v mestu, ampak sva se vsaj res pošteno najedla, da najboljše limonade z jagodičevjem sploh ne omenjam! Naredila sva še krog po mestu, zopet čez trg Ala Too, kjer sta pod ogromno kirgiško zastavo stražila dva vojaka, zraven pa je postavljen ogromen konjeniški spomenik v čast kirgiškemu junaku Manasu. Obiskala sva še spomenik Leninu, nato pa zavila v park z obliko pentagrama, v katerem je lunapark. Matjaž si je privoščil sladkorno peno in mi vso pot s trganjem dvigoval dlake. Za tem sva poiskala taksi, ker pa taksist ni prav razumel, kam naju mora odpeljati, sem mu vso pot dajala napotke. Še dobro, da je levo in desno podobno kot pri nas, kar pa ne pomeni, da je to vozniku kaj pomagalo, saj je šele, ko sem mu dopovedala, kateri dve smeri sta napačni, ugotovil kam mora zaviti. Bolnika sta bila malo bolje in ko sva preparkirala vso prtljago ter preostalo hrano dala na splošno uporabo ostalim prebivalcem hostla, me je Matjaž izzval na partijo namiznega tenisa, nad katerim sem obupala po tem, ko mi je žogico zabil naravnost v čelo. Ker je bila marmelada za zajtrk tako dobra, sem odšla na recepcijo prosit lastnico, da mi proda kakšen kozarec, pa je rekla, da to ni možno. Da pa mi jo nekaj podari, ker jo dela sama. Poleg kozarčka omamne marelične marmelade sem dobila še recept, jaz pa njej povedala postopek naše pridelave. Sledila je še zadnja noč v najbolj prijetnem prenočišču in najbolj udobni postelji v celi Kirgiziji.
|
20. dan (2.9.):
Bishkek - Šempeter
Ob 7h zjutraj smo bili že vsi več ali manj pokonci. Winko je šel na recepcijo naročit dovolj velik taksi in čez 10 minut smo že zlagali kufre v prtljažnik. Na poti smo videli prvo prometno nesrečo. Neverjetno nizko povprečje za tamkajšnji način vožnje… Trije filmi in kosilo in že smo bili nad Istanbulom. Pilot očitno ni imel najboljšega dneva, saj je ob pristanku letalo obrnilo na stran in nekaj trenutkov nismo verjeli, da se bo zadeva dobro končala. Pa se je letalo poravnalo in smo preživeli. Očitno pa ta dan res ni bil dan za letenje, saj je bil tudi pristanek v Ljubljani vse prej kot prijeten. Letalo je tako zabilo ob tla, da smo bili samo hvaležni gumam, da so zdržale.
Kirgizija. Prečudovita dežela, raj za ljubitelje narave in tiste, ki radi iščejo dogodivščine, vendar po dvajsetih dnevih kruha, pašte, čipsa in piva sem se že neizmerno veselila domače kuhe!
Število prevoženih kilometrov: cca. 4100 km
Število prevoženih kilometrov: cca. 4100 km