1. in 2. dan (18.8. – 19.8.):
Šempeter - Wisla
Šempeter - Wisla
V petek zvečer smo Eddy, Matjaž in jaz ter številna četica komarjev štartali proti Bovcu. Slabe pol kilometra kasneje sva pristavljena ob cesti z izvijači že odstranjevala plastično podlogo med stoloma, pod katero je padel USB poln glasbe. Med vožnjo čez Avstrijo me je iz enega izmed rahlih dremežev Matjaž prebudil z obvestilom 'imamo en problem'. Lučka za baterijo je posvetila in se ni hotela ugasniti. Na prvem počivališču sva z baterijo pregledovala jermene in alternator ter priklope na bateriji. Na videz je bilo vse pod kontrolo, pa smo šli naprej. Ob futuristično razsvetljeni dunajski naftni rafineriji smo se zataknili v koloni. Bližalo se je jutro in spanec naju je že pošteno premamil, tako da sva na večjem tovornjakarskem počivališču v družbi še enega kamperja za nekaj uric zaspala. Da smo prestopili mejo s Slovaško so kmalu nakazovali sovjetski bloki na obronkih Bratislave, ki se jih trudijo zakrinkati s pisanimi barvami. Na obvoznici mesta smo občudovali število reklamnih panojev, ki je preseglo celo slovenska merila in nenavadno veliko količino novih in dobrih avtomobilov z redkimi izjemami razmajanega železja na štirih kolesih. Nadaljevali smo v smeri proti mestu Trenčin in z avtoceste zavili v kraj Beckov, nad katerim so stale ruševine mogočnega gradu. Eddyja sva pustila v eni izmed ulic pod vznožjem in obiskala notranjost gradu, ki je bil prizorišče srednjeveškega festivala: kovač je prikazoval svoje delo, vitezi so se borili med sabo, okrog so se sprehajale dvorne dame… Najlepši pa je bil razgled iz osrednje trdnjave na dolino spodaj in gozdnato gričevje za nami. Raziskovanje različnih soban in ostankov stolpičev je prekinil dež in podvizali smo se naprej po avtocesti proti mestu Žilina. Nekaj kilometrov naprej smo zavili čez Češko na Poljsko, kjer smo se po vijugasti cesti skozi gozdove prebili do mesta Wisla. Po krajšem zgubljanju po mestu smo odkrili kamp, kjer smo se s pomočjo dveh receptork in zelo okrnjenega znanja angleščine le zmenili, da se lahko vrnemo kasneje, nato pa se odpravili proti skakalnici Adama Malysza (seveda, kaj pa drugega). Prišli smo ravno v času začetka neke tekme in po naključju pri vhodu zagledali serviserje slovenske reprezentance, ki so bili navdušeni nad tem, da sva tukaj in nama razložili, da se odvija tekma kontinentalnega pokala ter naju poslali na tribune. Za 1,5€ sva si privoščila še vsak svoje pivo in na VIP tribuni zaščitena pred dežjem navijala za mlade norce, ki letijo čez hrib ter glasno ploskala, ko je naš Miran Zupančič skočil na prvo mesto! Pred odhodom sva na hitro poklepetala še s serviserji, nato pa v kamp (12€ za oba).
|
3. dan (20.8.):
Wisla - Zakopane (Poljska)
Dež nas je spremljal po poti nazaj proti jugu na Slovaško, mimo blatnih rek in jezer, v mestece Tvrdošin, kjer sva si, skrivajoč se pod strehcami, ogledala zunanjost temne lesene cerkve, ki je bila v notranjosti polna pisanih vzorcev. Pot na vzhod nazaj proti Poljski so spremljale pisane vasice: ob glavni cesti so postavljene hiške, ki so praviloma zadaj podaljšane v hlev, dvorišče pa je polno živali in/ali strojne opreme. Plane v mestu Zakopane nama je malo pokvaril dež, zato sva v brezglavem ovinkarjenju po ulicah le odkrila info center in se pozanimala za vreme in kampe. Vsak naslednji dan je kazalo izboljšanje, zato smo se utaborili v kampu pod mestnimi skakalnicami. Pod streho sva si v kuhinji pripravila pravo pojedino in si čas krajšala s starejšim možakarjem, ki nama je kazal slike s svojih potovanj. Bil je skoraj povsod, med drugim tudi v Sloveniji! Najbolj pa so naju zanimale njegove dogodivščine na Islandiji in v Mongoliji. Matjažev obup nad slabim vremenom so omilili pivo, hrana ter zabavne pripovedi in preostanek popoldneva sva predremala ob poslušanju pristankov kapelj na Eddyjevi strehi.
|
4. dan (21.8.):
Zakopane
V oblačnem jutru sva se najprej sprehodila mimo pisanih in dišečih stojnic ter kočij do skakalnice Wielka Krokiew, ki je trenutno v fazi prenove in se s sedežnico zapeljala na vrh ter si ogledala Zakopane in okolico iz nekoliko poševne ptičje perspektive. Na obrobju mesta je stal ogromen žerjav, na katerem je visela podest in z nje so norci skakali bungee-jumping! Ob vznožje sedežnice je zapeljal star in pobunkan 'ruski kombi', waw, takega bi tudi imela! Delavec na žičnici nama je za šalo zaklical '100 dollars', jaz pa njemu takoj nazaj 'Yes, ok!'. Žal je ostalo samo pri štosu. Po poti nazaj nama je s stojnice, ki nikakor ne bi izpopolnila zahtev HACCP-a, zadišal ocvrt spiralast krompir na palčki, z nekoliko marmeladastim kečapom. Sprehodila sva se proti centru mesteca in si ogledovala stojnice ter brez uspeha iskala primeren zemljevid za letošnjo turo. Poljaki imajo očitno zelo napreden sistem za napovedovanje vremena, saj nas je ob točno določeni uri tudi zares ujela ploha, ki se je, kot je bilo napovedano, čez dobro uro umaknila soncu. Ta čas sva izkoristila za kosilo in se za 8€ do sitega napokala v vege restavraciji Bar Gorski takoj za glavno ulico Krupówki. Odpravila sva se še na vzpenjačo, ki naju je pripeljala na vrh nasprotnega hribčka Gubałówka. Hribi so se izvili iz objema megle in naju navduševali med sprehodom po cesti, obdani z neštetimi stojnicami, prodajalnicami hrane in konji, poniji ter vpregami, namenjenimi množici turistov. Matjaž je izkoristil pestro zabaviščno ponudbo in se s poletnimi sankami spustil po stezi na hribu. Iz glasnega kaosa sva se spustila nazaj v mesto. Med potjo v kamp me je pogled na staro ženkico z ruto na glavi prepričal, da sem kupila lokalno specialiteto, za katero sem mislila, da je nekakšna jabolčna sladica (glede na videz in dejstvo, da so jo prodajali skupaj z marmeladami). S tihim glasom je ves čas nekaj momljala, jaz pa sem ji z rokami pokazala, naj mi proda 1 kos po njeni izbiri. Izgovorjavo številk sem se k sreči naučila že med tekmo na skakalnici v Wisłi. Po enem grižljaju mi je bilo hitro jasno da to ni ne jabolko niti sladica, ampak sir! Po kasnejšem googlanju; to je Oscypek, dimljen ovčji sir, specialiteta iz Zakopan.
|
5. dan (22.8.):
Zakopane
Ob 6h naju je budilka zbudila v bolj obetavno vreme in hitro smo se zapeljali proti izhodišču za jezero Morskie Oko (že v Zakopanah se začnejo usmerjevalne table, saj je to zelo popularna turistična atrakcija). Parkirišče se je že pridno polnilo (med turistično sezono je prihod namreč priporočljiv pred 8 uro zjutraj), tudi prve konjske vprege so že bile na svojih delovnih mestih. Ker do jezera vodi položna a dolga asfaltna cesta, si jo marsikdo skrajša in polepša z vožnjo z vprego. Sicer naj bi imeli konji zelo mil urnik, saj delajo 10 dni na mesec in imajo daljše postanke, ampak že celodnevna hoja po asfaltu je za konja dovolj neprijetna, da sva se raje odpravila kar s svojimi nogami. Po poti sva med drugim srečala Poljaka, ki je govoril srbohrvaško, uspela sva prehiteti največjo gnečo (kljub slabemu vremenu in zgodnji uri je bilo ljudi ogromno) in za nagrado dobila prostor v topli koči in si ogledovala jezero, obkroženo s sivimi stenami, katerih vrhovi so se skrivali v oblakih. Nekoliko bolj strma pot z manjšim podorom in dvema gamsoma, ki sta počivala na bližnjem melišču, naju je vodila na vrh grebena, kjer naju je čakal razgled na tri jezera v dolini Pięciu Stawów (dolina petih jezer). Ob jezeru sva se ponovno segrela v pretopli in nagužvani koči, se sprehodila še do sosednjih jezer, nato pa sva se najprej po zelo strmi poti ob spremljavi slapa na drugi strani spustila po dolini in ji nato sledila po položni a brezkončni makadamski poti. Nekajkrat sva čez mostiček ali kar čez vodo zamenjala stran reke in po dolgem času le prispela na glavno asfaltno cesto. In najine žuljaste noge je čakal še dober del ceste nazaj do parkirišča. Definitivno sva se prav odločila, da sva naredila krožno pot v tej smeri, saj je obratno vzpon daljši in tudi strmejši. V trenutku, ko sva iskala ključe, se je usul dež, in hitro sva poskakala v kombi. Eden izmed voznikov številnih avtobusov je občudoval Eddyja in se ponudil, da ga odkupi, češ, da bi raje z njim vozil pohodnike na Morskie Oko. Zapeljali smo se v mestece Bukowina Tatrzańska, kjer kampa ne poznajo. Sicer so naju mikale terme, ampak niso bile med najbolj cenovno ugodnimi. Tako sva se odpeljala nazaj proti Zakopanam in izmed treh izbrala najlepši in najdražji kamp (Camping Ustup, za 18€), ki je premogel nove in čiste kopalnice in stranišča, nad katerimi je skrbno bdel lastnik, starejši možakar 'A je to' izgleda. Tako me je na primer presenetil, ko je takoj, ko sem končala z umivanjem las, hitel čistiti tuš za mano.
|
6. dan (23.8.):
Zakopane - Zabrid (Ukrajina)
Lastnik je navsezgodaj zjutraj že z metlami in brisačami kolovratil okrog umivalnic in klepetal s kamperisti (sicer angleško ni znal najbolje, je pa bil zato zelo spreten v nemščini, kar je bilo dobro, ker je bila večina njegovih strank Nemcev z velikimi avtodomi). Odpeljali smo se proti kraju Zab, kjer naj bi si slavni smučarski skakalec Kamil Stoch gradil leseno vilo. Najprej smo seveda pristali na makadamski cesti, kjer smo lahko samo še obrnili, nato padli v gnečo zaradi obnove mostu, na koncu se pa le peljali čez travnate griče, na katerih so se pasle krave in ovce (živali načeloma niso zagrajene, ampak privezane na količke). Eno leseno vilo sva videla, tako da sva misijo označila za uspešno. Odpeljali smo se nazaj skozi mestece Bukowina Tatrzańska, kjer so se hribi še vedno skrivali v oblakih ter se nato na jugu poslovili od Poljske in prestopili na Slovaška tla. Po gozdnati dolini smo se zapeljali do kraja Spišká Belá, ob reki nadaljevali do mesta Stará Ľubovňa (kjer sva končno nabavila zemljevid), se usmerili proti mestu Bardejov in se mu po obvoznici izognili. Skozi travnate dolinice smo se vozili proti mestu Stropkov in nato proti Medzilaborce, tam obrnili na jug ter ob nacionalnem parku CHKO Východné Karpaty prečkali gričevnato pokrajino. Na enemu izmed gričkov sva si privoščila kosilo in po dolgem času opazila še enega popotnika – nemški kombi! Nadaljevali smo svoje popoldansko potepanje proti mestecu Snina, ob cesti sva opazovala pastirje s svojimi čredicami krav in psom čuvajem (to bi bil poklic zame!) in še kar številne lisice. V mestu Snina smo Eddyja opremili s polnim tankom goriva in se podali na zahod, proti Ukrajini. Celotna procedura za prečkanje meje je trajala približno dve uri. Po dolgem čakanju so najprej Slovaki na hitro pregledali kombi (odprli omare, motor), Matjaž je nasmejani mladi uslužbenki predal dokumente. Te so čez nekaj časa vrnili in premaknili smo se dobre tri metre do kolone na ukrajinski strani. Čez eno uro smo bili na vrsti mi. Ukrajinski vojak je z lučko v rokah stopil v kombi in odprl vse omare, pregledal vse posodice in vrečke, Matjaž mu je vmes kar v slovenščini razlagal kaj je kaj, motile so ga na primer vrečke s kroglicami proti vlagi, vrečka z dišečo sivko, sol in začimbe, predvsem pa timijan, ki ga je prav natančno povohal. Ta čas sem jaz kolovratila gor in dol po postaji z dokumenti v rokah (angleščina zanje pač ne obstaja in zato ti kažejo in nekaj govorijo in se pač znajdeš kot veš in znaš). Poslali so nas na odstavni pas in v mislih je bilo že najhujše: kombi nam bodo razstavili! A ko so se prepričali, da ničesar ne tihotapimo in potrdili, da nas ne išče Interpol, so nas že v temi spustili čez mejo in tudi mimo zapornice, kjer si oddal nekakšen listek s svojimi podatki. Bili smo v Ukrajini. Prvi vtis: luknjast asfalt, razpadajoče hiše in sumljiva okolica. Nič kaj navdušujočega. V temi smo se vozili po cesti (če lahko luknji pri luknji sploh tako rečemo) in iskali kamp. Tabla za kamp je kazala na nekakšen travnik s klopcami v gozdu, nič kaj prijetno, zato smo šli naprej. Čez nekaj kilometrov velik neonski napis za hotel. Na recepciji so potrdili, da kampa ni, zato smo se utaborili kar pred modrim napisom ob cesti. Po večernem obredu premetavanja potovalk iz postelje na sprednje stole, se je zunanji svet izgubil za zagrnjenimi zavesami in z izjemo lisičjih klicev za naju ni več obstajal.
|
7. dan (24.8.):
Zabrid - Skole
Matjaž si je privoščil kasnejše jutro, medtem ko sem jaz premaknila kombi, saj smo parkirali prav pred dvignjenim platojem za popravljanje avtov in mimoidoča Lada je nujno potrebovala popravilo izpuha. Medtem ko sva jedla zajtrk, je lastnik Lade z veliko razbijanja in ob spremljavi ukrajinske narodne glasbe odstranil izpuh, ga popravil in ponovno pritrdil. Že čez nekaj minut je lokalni 'pit-stop' dobil novega obiskovalca, tokrat VW T4 kombi. Jutro smo nadaljevali z vožnjo po nič manj luknjasti cesti skozi vasice, kjer je o 'napredni civilizaciji' pričal le zaprašen bankomat. Seveda smo v Ukrajino prišli zelo dobro pripravljeni: z nekaj požirki vode, brez lokalne valute in predstave, kakšna je menjava ter zemljevida, ki nam pravzaprav niti ne bi pomagal. Brez znanja cirilice z izjemo nekaj črk, je edino sredstvo navigacije ostala mobilna aplikacije Here Maps. Nič kaj nenavadnega ni, če na ulici v mestecu v enem prizoru vidiš staro ženico z ruto na glavi, ki s palico v roki na pašo vozi svoji dve kravici, konja vpreženega v voz, ki na njivo pelje svoje lastnike, med vsem tem kaosom pa vozijo sem ter tja z nepredstavljivo hitrostjo ne glede na luknje v cesti še domačini Vmes se najde še kakšna urejena dama, ki se odpravlja na delo. V vse to se zna umešati tudi kakšen mladenič, ki prigalopira na svojem konju brez sedla in uzde, samo z vrvjo okrog vratu. Očitno je tudi sem segel trend naravnega konjarstva. Ukrajinskega načina vožnje se tudi kaj hitro privadiš. Voznih pasov se pravzaprav niti ne upošteva, voziš pač tam, kjer je manj lukenj in če pripelje kdo nasproti se mu pač umakneš. Nihče ne zganja panike, če mu po njegovem pasu vozi naproti kamion. Na meji med pokrajinama Zakarpattia in Lviv smo ukrajinskemu vojaku pokazali dokumente in prečkali vojaško kontrolo. In prišli na nov asfalt! Široka cesta črne barve, ki je še smrdela po novem! Končno smo lahko prestavili iz tretje brzine in uživali v razgledih na čudovito hribovito pokrajino. V malo večjem mestecu sva se odločili, da poizkusiva srečo. Po razritih ulicah med dotrajanimi hiškami smo le prišli do centra, kjer sva domačina v nekakšni mešanici slovenščine in angleščine povprašala za bankomat. Pa je nekaj celo razumel in se veselil, da lahko govoriva tudi slovensko, saj se bomo razumeli. No, niti ne, ampak je šlo. Z nekaj mahanja in kimanja smo se zmenili. Matjaž je dvignil največji znesek, ki ga je dovolil bankomat (2000 UAH, to je približno 70€) in končno smo prišli do trgovine in plastenke vode. Skozi mesto Sambir smo nadaljevali proti jugu in med mestoma Drohobych in Truskavets vozili po katastrofalni cesti, če ji sploh lahko tako rečemo. Domačini pa mimo nas s trikratno našo potovalno hitrostjo. Ker je lučka za baterijo še vedno svetila in je v zadnjem času postalo cviljenje jermena kar pogosto, sva se počasi začela ozirati za mehaniki. Prvemu sva uspešno pojasnila, kaj je narobe, pa ni bil zainteresiran in nas je poslal do naslednjega, ki pa niti pogledati ni hotel. Zato smo šli naprej. V mestu Truskavets smo najprej na črpalki, nato pa še v hotelu povprašali za trdnjavo Tustan. Receptorka je začuda obvladala angleško in mi dala točne koordinate. Pa smo se odpravili in kmalu prispeli na makadam. Kljub nekaj skeptičnosti, smo prispeli pod skalnato tvorbo na hribčku in se sprehodili pod skale, kjer je nekoč stal čudovit lesen grad s številnimi stolpi in lesenimi obzidji. Vsekakor bi ga morali ponovno postaviti! Na travniku pod gradom se je pričenjal Mystic Festival, kjer so se že nabirali mladeniči in mladenke hipi izgleda. Na stojnicah sva si privoščila še večerjo in se za 1,5€ oba do sitega najedla. Ta Ukrajina mi postaja všeč! Pot smo nadaljevali proti mestu Skole, kjer smo poskusili še pri enem mehaniku. Po dobre pol ure potrpežljivega čakanja si je le vzel čas in pokazala sva mu, da je nekaj narobe z jermenom, baterijo ali alternatorjem. Pač lučka sveti in jermen škripa. Še dobro, da so si nekatere besede v obeh jezikih zelo podobne. Po prvem pregledu z obveznim cigareto v ustih naj bi bila baterija fuč. Potem pa je ugotovil, da se tudi alternator nekaj punta. Pa ga je odmontiral, razstavil in poslal pomočnika po nek nov kos. Sledilo je nekaj čakanja, ki ga je izkoristil za pospravljanje delavnice, nato pa zopet nekaj sestavljanja in cinjenja in ponovna montaža v motor in nov jermen. In vse to za 28€, s tem, da je ceno verjetno zaokrožil krepko navzgor, saj pač nismo lokalci. Po dobrih treh urah smo se že v temi zapeljali kakšen kilometer nazaj do parkirišča pod visokim sovjetskim vojaškim spomenikom in ostali čez noč.
|
8. dan (25.8.):
Skole - Khust
Zjutraj smo še zadnjič videli mehanika, ki se je pred delavnico s cigareto v ustih smejal s sogovornikom. Sicer je lučka še vedno svetila, ampak naju ni sekiralo, do doma bomo že prišli. Nadaljevali smo skozi nič kaj drugačno ukrajinsko pokrajino. Izven glavne ceste (pravzaprav pa tudi na njej) asfalta ne poznajo, nekatere hiške izgledajo, kot da še komaj živijo, nekatere so prenovljene, ampak prav vsaka ima pred sabo urejen vrt, poln pisanih rož, na dvorišču pa kokoši, krave in koze, pa tu pa tam tudi kakšnega konja. Psi v tolpah pohajajo po ulicah, otroci se po skupinicah zabavajo na travnikih in zbirajo med hišami, starejši pa ležerno opravljajo svoje vsakodnevne dolžnosti. Vstopili smo v Nacionalni Park Synevir in se dvignili na prelaz z razgledom na okoliške doline. V mestecu ob poti smo naredili še en postanek v trgovini, kjer smo za manj kot 2,5€ kupili 3 dobre pive, liter olja in štruco kruha. Po dolini parka smo se zapeljali proti jezeru Synevir, kjer se je začela gneča Ukrajincev, ki so se zgrinjali proti jezeru. Na parkirišču je bil pokvarjen avto, ob njem pa številni preučevalci. Vsak odrasel moški se je namreč ustavil, diagnosticiral težavo in podal svoje mnenje. Ukrajina več kot očitno premore veliko mehanikov, kar potrjuje tudi število obcestnih mostičkov za popravila. Na prenapolnjenem parkirišču smo le dobili prostor in sprehodila sva se po poti okrog jezera, kjer je mrgolelo stojnic. Večinoma so otroci vabili k nakupu stekleničk in kozarcev, polnih tekočin sumljivih barv, okrog katerih so letale ose. Jezero pa samo po sebi ni nič kaj posebnega. Zapustili smo gnečo in se vrnili po dolini ter se ustavili na piknik prostoru ob reki. Kmalu so mimo prišli trije konji, ki so prebrskali bližnji smetnjak ter si privoščili ostanke lubenice. Natančno so pregledali vsako smet v okolici, ki jih kljub temu, da smo se nahajali v nacionalnem parku, ni bilo malo. Po cesti so krave mimo nas nadaljevale svojo pot proti domu in se ozirale na hrib, kjer so nad cesto v ogradi godrnjali medvedje. Med kuhanjem večerje sva ugotavljala,, da bi jih vonj mogoče izvabil iz ograde in bi se nama zjutraj pridružili pri zajtrku. Ali pač midva njim, kakorkoli. Sita sva načela nakupljene pive in po kratki debati ugotovila, da nama zmanjkuje časa. Če hočeva opraviti vzpon na najvišji vrh Ukrajine, goro Hoverla, bi to morala opraviti jutri. Odločila sva se, da se zapeljemo naprej. Ker je Matjaž popoldan na off vzel zelo resno in že krepko načel zalogo piv, je Eddy moral prepusti šofiranje meni. Nameravali smo priti do prvega mesta ali prvega wifija in preveriti kam moramo iti, koliko vožnje je do tam in koliko hoje naju čaka. Izkazalo se je, da je prvi wifi čez 2h vožnje po temi in luknjah, kjer sem lahko gledala slabe tri metre pred sabo in se jim izogibala (kar mi je šlo bolje kot Matjažu, saj je pravi specialist, da zadane prav vsako), medtem ko je on še naprej užival v pivah in se igral DJ-ja. Vedno bolj mi je postajalo žal, da nismo preverili tlaka v rezervni gumi… V mestu Khust sva tako na črpalki izvedela, da bi naju pred vzponom, ki traja približno dve uri, čakalo še štiri ure vožnje po zelo, zelo slabi cesti. Sva izvedela dovolj, je že v redu. Drugič. Sita rukanja in premetavanja sva na prvem prostoru ob cesti ustavila in tako smo namesto v čudoviti mirni dolinici v družbi medvedov, spali ob hrupni prometni cesti in med kupi smeti.
|
9. dan (26.8.):
Khust - jezero Veľká Domaša (Slovaška)
Vedno znova ponudiva človeštvu priložnost, da dokaže najino zaupanje. Matjaževa glava, polna piva, je zvečer pustila ključ v ključavnici na zunanji strani sovoznikovih vrat. Vozili smo po dolinah z razgledom na gore v ozadju, po cestah z luknjami, kjer mimogrede pustiš pol avta in hribčkih asfalta, čez katere niti ne spelješ. Kot običajno so nas domačini prehitevali, izključeni niso bili niti kamioni in avtobusi. Tudi policaj te prehiti kar v ovinku čez polno črto. V opozorilo sicer prej malo vklopi sirene, da že iščeš prostor kjer boš pristavil. V mestu Mukachevo sva obiskala lokalno tržnico, kjer so v kontejnerjih prodajali od pohištva, avto delov in orodja, do stvari, ki se ti nabirajo v garaži in bi se jih rad samo znebil. V pokritem notranjem delu tržnice je bilo pol hodnika mesnica, druga polovica so bile stojnice s hrano, kjer sva si privoščila pol kilograma pistacij, v večji hali pa stojnice z obutvijo in oblačili. Ker nama je še vedno ostajalo nekaj ukrajinskega denarja, sva se ustavila v supermarketu (prvi in edini viden v Ukrajini) v mestu Uzhhorod, kjer sva za nekaj evrov nakupila za poln hladilnik piv in kilograme zelenjave in sadja, pa še nisva uspela porabiti vsega denarja. Tako da sva obupala in se skozi pisan center mesta zapeljala na mejni prehod. Tokrat je sredi dneva celoten postopek trajal še dlje, tako da smo se vsi trije dobro pokuhali na vročem soncu! Še dobro da sva nakupila pistacije, saj sva jih skoraj vse zmazala. Najprej je ukrajinski carinik pregledal kombi in ureditev notranjosti pokomentiral z 'dobro, good!', potem spet skakanje z dokumenti med okenci, nato pa čakanje na zadnjo ukrajinsko zapornico, kjer smo spet oddali listek. Po dobrih treh urah se je odprla zapornica za prehod slovaške meje, kjer je carinik le na hitro pregledal kombi in dokumente in že smo bili nazaj v EU! Da šok ni bil prevelik, nas je še nekaj kilometrov spremljala slaba cesta, tudi vasice so bile še ukrajinskega izgleda, nato pa se je počasi okolica prelevila v evropski standard in kar malo sva pogrešala neukrotljivost in divjino Ukrajine. Zapustili smo ravnino, ki se razteza proti Madžarski in se zapeljali nazaj med hribčke do jezera Veľká Domaša. Na travnatem bregu je bil prostor za kampiranje, plačal si le tuš in to 2€ na osebo. S temo se je zaslišala tudi glasba iz bližnjega bara in z druge strani jezera. Matjaža je premamila želja po druženju, a je kmalu prišel nazaj, saj so v baru eno mizo zasedali lokalni pijančki, drugo pa starši z otroci.
|
10. dan (27.8.):
jezero Veľká Domaša - Podlesok
Skozi gozdnate dolinice smo se napotili proti mestu Prešov, se ustavili v trgovini, kjer sta že na parkirišču prišla prosjačit dva romska otroka. Matjaž je vsakemu dal nekaj denarja, a sta videla, da ima več in težila vse do vrat trgovine. Nameravala sva kupit samo vodo, ampak sva zaradi 'če nisi lih sit si pač lačen' nakupila polno naročje štručk in zavitkov, ki so zmanjkali še pred našim naslednjim postankom – gradom Spišky Hrad. Med spustom v široko dolino sva ga že od daleč zagledala, kamnito gmoto čez cel vrh hriba! Na nedeljsko dopoldne se je parkirišče že napolnilo, zato je Eddy počakal ob cesti, midva pa sva se v nemogoči vročini vzpela na grad. Za 6€ na osebo sva si ogledala mogočen grajski kompleks z velikim dvoriščem, kjer naju je Slovak zamenjal za Norvežana ali pa vsaj Skandinavca (ne vem, ali zaradi foto in video opreme ali pa, ker sva bila od vročine tako stopljena), izkazala pa sva se za 'brata iste krvi'. Na glavnem dvorišču je igral preglasen bend in kvaril srednjeveški ambient, ki pa so ga grajska kuhinja, mučilnica in orožarna hitro popravili. Pod najvišjim stolpom nas je čakala predstava orožja in borilnih tehnik. Dva mladeniča in dve mladenki so se med seboj pomerili v boju z različnimi orožji. In to nič kaj amatersko, ampak popolnoma profesionalno. Zamahi z meči in spretnost borcev so nas popolnoma navdušili. Za konec so pripravili še usmrtitveno komedijo, ki je nisva prav dobro razumela, ampak bilo je odlično in z veseljem sva jim prispevala nekaj evrov! Od vročine sva si opomogla šele, ko smo brzeli po cesti proti narodnemu parku Slovensky Raj. Visoke gore pogorja Vysoké Tatry so se počasi odkrivale iz mračne meglice nad ravnino. V parku smo našli kamp (12€ za oba, povprečna cena kampov na Slovaškem) prav pred izhodiščem za pohod po soteski Suchá Belá. Sprehodila sva se po lepi strugi potoka, v hladu gozda tacala po mrzli vodi vse do prvih lestev, kjer mi ni šlo več naprej. Tako se je Matjaž odločil, da bo zjutraj sam nadaljeval raziskovanje soteske, saj je kazalo, da bo res spektakularna. Tako sva preostanek popoldneva uživala v dobrih pivah ob ognju (drva sva nabavila na recepciji) in super večerji, pečeni na žaru, ki pa jo je prav na koncu malo zmotil dež.
|
11. dan (28.8.):
Podlesok - Tatranská Lomnica
Matjaž se je s svoje ekspedicije po soteski Sucha Bela vrnil popolnoma navdušen. Zaradi zgodnjega odhoda je bil na poti popolnoma sam in se prebijal čez strme lestve in brvi v ozkem kanjonu. Moje ponedeljkovo jutro je bilo veliko bolj nezanimivo, končno sem imela čas malo pospravili in zorganizirati stvari po Eddyju, ob spremljavi orlov, ki so jadrali nad kampom. Nadaljevala sva pot po gozdnati cesti skozi park Slovenský raj do Dobšinske ledene jame, ki pa je ob ponedeljkih zaprta. Odpravili smo proti mestu Poprad, kjer se je razkril veličasten pogled na gorovje Vysoké Tatry. Zapeljali smo se v mesto Kežmarok in zavili v eno izmed ulic, ki nas je popeljala nad mesto, od koder sva lahko občudovala visoke gorske skulpture. Obrnili smo se proti mestu Tatranská Lomnica, kjer me je Matjaž le prepričal, da se z gondolo zapeljeva med skalnate vrhove. Ok, priznam, nisem največja oboževalka višine, ampak včasih se res prileže peljati na vrh, namesto sopihati in preklinjati v hrib. Na mojo srečo je bila slavna in grozljiva gondola zasedena, zato sva se odpeljala najprej do jezera Skalnaté pleso. Ob pogledu na gondolo, ki je brez podpornega stebra peljala čez visoko steno do vrha gore Lomnický štít, je Matjaž obupoval nad zasedenostjo, jaz pa sem si konkretno oddahnila. S sedežnico sva se zapeljala na vrh sedla Lomnické sedlo, kjer sva se sprehodila po grebenu in občudovala neskončno ravnino spodaj, polno temno zelenih gozdov in strme stene naokrog, na katerih je Matjaž opazil plezalce. No, saj če nisi plezalec, najbrž ne prideš na nobenega izmed Tatrskih špičastih vrhov. Iz mrzlega gorskega zraku sva se umaknila nazaj v dolino in se v mestecu ustavila v trgovini. Dobila sva parkirišče za trgovino in pristavila, jaz sem počakala z Eddyjem, medtem ko si je Matjaž dal duška v trgovini. Kmalu je pred kombi zapeljal policijski avto. Ko je policaj videl, da sem v kombiju, mi je povedal, da se tukaj ne sme parkirati. Izgovorila sem se, da nisem vedela, da nisva dobila parkirnega drugje… Že je začel razlagati, kje je parkirišče za trgovino in kazalo je, da lahko Eddyja premaknem (se je nekam čudil, da bom jaz premaknila kombi in spraševal, kje je voznik), ko se je pojavil Matjaž s polnim naročjem hrane. Takrat se je spravil nanj, da tukaj ni parkirišče, da če ni videl table, da je 'international sign'. In da je kazen 60€. Matjaž ga je vprašal kje je bankomat, ker nima gotovine, policaj pa je hotel dokumente, jih nekaj gledal, nato pa rekel: 'ok, first and last time, minimum 10€'. Matjaž mu je dal 20€, policaj je iz žepa potegnil denarnico in mu vrnil 10€ ter še enkrat poudaril 'first and last time, ok?' in odšel. Ok, to smo jo dobro odnesli. Kasneje smo opazili veliko avtov z lisicami na kolesih. Če je za vse 'first and last time', lokalni policaji kar dobro služijo! Med gozdnimi zaplatami izven mesteca sva dobila kamp, si privoščila topel tuš in pravo pojedino.
|
12. dan (29.8.):
Tatranská Lomnica - Tatranska Štrba
Parkirišče na izhodišču (Suha Bela) se je v jutranjih urah že pridno polnilo. Redarju sva pustila 6€ in se skupaj z ostalimi pohodniki napotila po lepi gozdni makadamski poti proti jezeru Zelene pleso. Slabi dve uri zložnega vzpenjanja v senci gozda ob šumečem potoku naju je pripeljalo do konca doline, ki so jo zapirale visoke skalne stene, pod njimi pa se je v toplem soncu kopalo čudovito jezero. Sedla sva v zavetje koče, kjer so naju greli topli sončni žarki in občudovala slapove, ki so polnili jezero. Nazaj grede sva občudovala razglede na sosednje gore in dolino pod Visokimi Tatrami. Slaba stran zložnega vzpenjanja je tudi zelo zložno in počasno spuščanje. Ko sva se končno znebila gojzarjev, smo se po Tatrski magistrali, ki je ponujala čudovito kombinacijo razgledov na visoke gore in ravno dolino ter travnike in neskončne gozdove, odpeljali do kraja Štrbské Pleso, kjer so turizem dobro iztržili. Tako dobro, da bi se kar obrnili nazaj. Kolona avtov, kočij in turistov se je gnetla po ulicah. Za 3€ sva parkirala pod smučarsko skakalnico in se sprehodila mimo stojnic. Na eni izmed njih sva lakoto potešila z zgodnjo večerjo in pivom ter se nato z bolečimi podplati odpravila na sprehod okrog jezera, sedla na klopco in meditirala z znamenitim razgledom na hribe, trikoten hotel in skakalnico ter mirno gladino vode. Spustili smo se proti dolini in se v kraju Tatranska Štrba namestili v kamp. Da se malo ogrejeva, sva si skuhala še toplo juhco, saj so za razliko od dnevnih, nočne temperature kar mizke.
|
13. dan (30.8.):
Tatranska Štrba - Liptovsky Mikulaš
Prav nobene želje nisva imela, da bi ponovno zgodaj ustala in se odpravila na še en pohodniški izlet. Ampak ni bilo druge. Ko sva se končno pobrala iz kampa pa tudi ura ni bila več zgodnja. V krajevni trgovinici sva za 4€ kupila kruh, banane, čips in 4 pive. Eddyja sva za 8€ pustila na parkirišču in začela z novim romanjem po asfaltni cesti proti jezeru Popradské Pleso. Sonce je že žgalo, zato sva se veselila druge polovice poti v senci dreves. Pri koči ob jezeru sva se malo ustavila. Sicer bi najraje zaključila svojo ekspedicijo, vendar naju je mikalo še eno jezero, Veľké Hincovo pleso, 450m vzpona in 1,5h hoje. Po goriških merilih je to statistika za en zložen Sabotin. To pa ne bo problem. In ni bil, dokler smo se sprehajali po poti po gozdu in prečkali nekaj potočkov ter se sladkali z malinami, ki so se ponujale. Potem pa se je prikazal hrib in strmejši vzpon. Matjaž je hitro večal razdaljo med nama in mi s tem odnesel tudi vso vodo, ki sem je bila že močno potrebna. K sreči me dovolj pozna, da me je počakal, saj sem že močno obupovala in z vsakega ovinka pogledovala, kje je. Z veliko truda sem le prišla so konca strmin in tudi do čudovitega jezera med gorskimi travniki, s katerih so odmevali žvižgi svizca. Ulegla sva se na mehko travo in uživala v toplih sončnih žarkih, ki so sijali z neba brez oblačkov in dremala, le občasno naju je malo pohladila kakšna sapica gorskega vetra. Po dobri uri sieste sva se odpravila še do sosednjega jezerca Malé Hincovo pleso, ki je med rumenimi travniki sijal s svojo modro barvo. Po dobrih dveh urah in zadnjih kilometrih spuščanja po razbeljenem asfaltu sva se paradižnikove barve vrnila v kombi. Odpeljali smo se še po zadnjem delu Tatrske magistrale proti zahodu ter prečkali ravnino proti NízkimTatram in v mestu Liptovsky Mikulaš Eddyju končno privoščili še iz Ukrajine zaslužen pralni tretma. Zavili smo v dolino, kjer imam svoj zimski resort – Jasna in takoj na vhodu zavili v kamp. Bila sva tako utrujena, da je bilo še pivo težko skončati.
|
14. dan (31.8.):
Liptovsky Mikulaš - Ružomberok
Za zajtrk sva si razdelila 6,5 palačink, po katerih sem potrebovala še eno rundo spanca. Naraščajoča vročina nas je le premaknila nazaj na pot proti resortu Jasna. Eddja sva pustila na parkirišču ob cesti in se za 19€ z žičnico, vzpenjačo in gondolo nad smučišči povzpela na vrh hriba Chopok in občudovala voljo pohodnikov v tej vročini. Visoke Tatre na severu, Nizke Tatre okrog nas, vmes široka dolina. Z vrha terase sva imela razgled formata 360°. Ker je karta vključevala spust še na drugo stran hriba sva pač to tudi naredila. In tam me je Matjaž končno prepričal, da se za 12€ do spodnje postaje spustiva z 'gorskimi vozički' ('mountain cart'). In sem vesela, da me je. Kako je to zabavno! Po krajših navodilih za upravljanje sva že bila na progi. Najprej z malo strahu, nato pa sem kmalu prehitela Matjaža, saj je bil zame prepočasen! Drvela sva po makadamskih cestah čez smučarske proge, kot profesionalca zdelovala ovinke in drsala z zadnjimi kolesi, poskakovala in se premetavala čez večje kamne, da je tako treslo balanco, da si jo komaj držal! Vsa vriskajoča in poskakujoča sem pridrvela mimo kolesarja, ki se je trudil v hrib, da me je samo gledal. Dohiteli smo češki par in se na koncu spusta skupaj smejali. Fant s podrsano roko in strgano majico, jaz z roko popackano s črnim oljem (to smo omenili izposojevalcu, da slučajno ne popustijo komu zavore). Fenomenalno! Vrnila sva se čez hrib nazaj v Jasno in si v restavraciji Happy End pod smučiščem privoščila pico in pivo. Tako sem bila sita, da me je Matjaž še nekaj časa dobesedno vlekel naokrog. Vrnili smo se po dolini v mesto Liptovsky Mikulaš in v trgovini Kaufland izkoristili priložnost za nakup vege junk hrane (imajo kar dobre zaloge in cenejše, kot pri nas). Odpeljali smo se na jug proti mestu Brezno in nato na zahod skozi mesto Banská Bystrica. Ker o kampu ni bilo ne duha ne sluha (nek čuden kamp smo nekje sredi hribov sicer našli, ampak se je nek neprijazen mož samo jezil na nas, tako da smo šli), smo nadaljevali proti mestu Ružomberok. Vozili smo se po ozki dolini in čez planote med dvema narodnima parkoma. Dnevna svetloba je pojemala in ni nam preostalo drugega, kot da se ustavimo ob cesti in prenočimo v družbi kamionov. Prvič letos sva imela še energijo za nekaj partij remija. Matjažu gre na mojo žalost vedno boljše (je namreč obupen zmagovalec in mi poraz meče v obraz še dolgo časa).
|
15. dan (1.9.):
Ružomberok - Bela
Skozi mesto Ružomberok smo nadaljevali proti jezeru Liptovská Mara, kjer sva si privoščila postanek in uživala v jutranji svetlobi, razgledu na Tatre, opazovala račke v čisti vodi in poskušala odmisliti številne ribiče. Nadaljevali smo proti mestu Zuberec in Podbiel in predvidevali, da je verjetno praznik, saj so vse trgovine zaprte in vsi prebivalci na njivah pobirajo krompir. Kmalu se je med hribi na skalni pečini pokazal grad Oravský Hrad. Za 3,5€ sva Eddyja pustila na parkirišču, si na stojnicah obtežila želodce in se vzpela do prvih grajskih vrat. Za 17€ sva dobila angleško govorečo vodičko (ogledi so samo vodeni) in dovoljenje za fotografiranje. Po zvočniku so klicali skupine v grad in ob 13h smo bili na vrsti tudi mi. Manjša skupinica nas je vstopila skozi vrata in ogled se je začel. Sicer je tura po gradu potekala kar hitro, vendar nas je vodička dobro informirala in spodbudila k sodelovanju in razmišljanju. Tako smo si najprej ogledali vsa tri grajska vrata, nato grajsko dvorišče, mučilnice, sobane za plemiče in služabnike, sobo za zborovanja, kjer smo dobili natančno razlago funkcionalnosti stolov: ženski stoli so bili čim ožji in neudobni, da so ženske hitro odšle od večerje, moški pa z naslonjali s treh strani, da so se ob visoki pijanosti zvrnili samo naprej na mizo in so jih služabniki lahko odnesli spat. Impresivno. Ogledali smo si več muzejskih zbirk predmetov in navad (imeli so tudi hladilnik), bili deležni glasbenega koncerta dveh mladenk, nato pa se po grozljivih stopnicah povzpeli v vrhnjo citadello, do koder so se v začetnih stadijih gradu vojaki povzpeli le s plezanjem. Zadnji in najožji ter najvišji del gradu je zaprt za javnost, saj ni prav varen. Tako visoko in na tako ozkih skalah mi ni bilo prav nič všeč. Nazaj na varnem osrednjem grajskem dvorišču nam je vodička čestitala za opravljenih 660 stopnic in nam odklenila grajska vrata. S sladoledom in granito v roki sva se vrnila v prekuhanega Eddyja. Nadaljevali smo proti mestu Dolný Kubín in zavili v Nacionalni park Malá Fatra. Na obrobju vasice Bela se parkirala v kampu in si privoščila še eno pečeno pojedino. Matjaž the Chef je spekel prvo rundo, nato pa sva se preselila v kuhinjo kampa in večerjo dokončala na suhem in toplejšem.
|
16. dan (2.9.):
Bela - Celovec - Šempeter
Dež je proti jutru ponehal in odpeljala sva se nazaj proti kraju Terchova in za 5€ parkirala pred kanjonom Janošikove Diery. Sprehodila sva se ob strugi potočka, dokler se ta ni zožila v kanjonček in je bilo napredovanje mogoče samo po lesenih mostičkih. Kmalu sva prišla na razpotje, kjer je prišlo do dileme. Ali izbrati levo pot, ki je daljša, lepša in bolj grozljiva, saj vodi tudi po lestvah, ali pa mirnejšo desno? Ah, kar bo pa bo, greva levo. Plezala sva po lestvah in visokih podestih med skalnimi ožinami nad šumečo vodo. Čudovito, ampak strašno! Žal pa tudi kratko in večino poti smo se nato vzpenjali skozi gozd po drsečem blatu. Ob strugi smo se nato ob potočku in po mostičkih spuščali nazaj proti izhodišču. Zadnja točka na letošnjega seznama je bila odkljukana. Odpeljala sva se nazaj v kamp (ure za odhod nimajo, pač enkrat popoldan) in izkoristila še zadnji slovaški tuš. Da se na pot domov odpraviva vsestransko pripravljena, sva si skuhala še kosilo in za družbo dobila lokalno muco, ki bi skoraj šla z nama domov, saj je že raziskovala mehek kavč in posteljo v Eddyju. Zapeljali smo se proti mestu Žilina in nato po avtocesti proti Bratislavi in opazovala sva pokrajino, ki smo jo prevozili dva tedna nazaj. Ker nam je ostalo še nekaj ur dneva, smo naredili krajši postanek v Bratislavi. Po čistem naključju smo zgrešili odcep za uradni 'turistični' parking in dobili parkirni prostor prav ob starem mestnem jedru in še zastonj je bil, saj je bil vikend. Najprej sva opravila misijo WC, nato pa uživala v sprehodu po živahnih mestnih ulicah, mimo trgovinic in barov (v eni ulici so štirje zanimivi sosedje: Irish, Scottish, Mexican in Rock bar). Ustavila sva se še na mestnem trgu in opazovala nastop folklorne skupine. Matjaž si je na mestnih ulicah privoščil pivo, zato sem do Avstrije morala voziti jaz (alkohol mora biti na Slovaškem 0,0!). Na parkirišču so nam pustili zelo malo prostora za odparkiravanje, tako da je bilo potrebno nekaj manevriranja. Zapeljali smo se čez most z UFO stolpom in ker je Matjaž pil pivo za navigacijo pač ni bilo časa, tako da smo naredili še en dodaten krog po mestu in nato končno zavili na avtocesto. Vozila sem malo naprej od Dunaja, nato pa je prevzel Matjaž. Vsakih nekaj ur smo se ustavili za WC in ugotovili, da v eni vožnji čez Avstrijo plačaš za WC-je več, kot za hrano v štirih dneh v Ukrajini. Med nočno vožnjo mi je že zmanjkalo položajev za spanje in Matjaža mi je le uspelo prepričati, da smo se malo pred Celovcem ustavili na počivališču in zaspali do jutra, potem pa nadaljevali pot do doma.
|